Enodružinska hiša na idiličnem dolenjskem podeželju je nastala iz potrebe zakoncev, priznanih gostincev, ki sta s tremi otroki živela nad gostilno, kar je postalo za normalno družinsko življenje prezahtevno. Ker dela in prostega časa ni bilo mogoče več ustrezno ločevati, sta se odločila, da postavita hišo v bližini, še vedno pa dovolj daleč, da delo ne bi več tako neposredno vdiralo v življenje družine.

Izbrala sta ravno parcelo, ki leži tik ob lokalni cesti. Odločitev za pritlično hišo je bila nekako logična. Petčlanska družina si je želela tudi velik zelen vrt, skorajda park z bazenom, in neposredno povezavo vseh prostorov z njim. Hiša je postavljena vzdolž ceste v smeri sever-jug in je od nje ločena z visokim zidom, ki definira javni prostor na vzhodni strani in zasebni prostor na drugi strani hiše. Vsi bivalni in spalni prostori so tako orientirani in odprti na zahodno stran parcele, ki jo zaključuje manjša brežina, pod katero je umeščen zunanji bazen.

Zasnova hiše je zastavljena kot ‘urbanizem’ v malem – kot skupek petih ‘hiš’ oziroma volumnov, ki jih razdvajajo in obenem povezujejo vmesne komunikacije. Štiri volumne (otroške sobe in spalnico, utiliti, kopalnice in garažni del) pokriva enotna velika dvokapna streha s širokimi, v slemenu podaljšanimi napušči. Peta ‘hiša’ z dnevno-bivalnimi prostori je tista, kjer se zbira vsa družina in je kompleksu dodana kot izmaknjen volumen z ravno streho. Posamezni volumni so razmaknjeni, tako da je koncept berljiv od zunaj in od znotraj, saj so med volumni zasteklitve po vsej višini do strehe. S tem se ohranja povezanost z zunanjim prostorom.

Členjenost je osnovni motiv arhitekture stavbe, ki ga dopolnjuje oblikovanje notranje opreme, v celoti načrtovane in izvedene po meri. Na podstrešju so nad sobami umeščeni prostori za shranjevanje, nad volumnom garaže pa je poseben večji družabni prostor za preživljanje prostega časa, poslušanje glasbe in druženje, do katerega vodijo lesene stopnice s skrito omaro pod njimi. S podesta stopnic se do družabnega prostora pride preko mostovža nad vhodom v hišo. To daje prostoru za vhod poseben čar in občutek višine.

Posebnost hiše je, da segajo vmesni prostori (hodniki) med posameznimi volumni do strehe in so torej brez izravnanega stropa. To jim daje izrazito vertikalno dimenzijo pod slemenom in močen občutek zračnosti ter odprtosti. V notranjosti prevladuje les. Bivalni del močno definira kuhinja v kombinaciji črne barve in hrastovega lesa, ki je vstavljena v zidno nišo in jo od jedilnice ločuje kuhinjski otok. Dnevni prostor se odpira na vrt preko velikih drsnih zasteklitev, ki jih prekinjata samo širok kamin in stena za televizijo. Tudi osrednji sedežni element je izdelan po meri in stoji sredi prostora tako, da je uporaben z več strani.

• Arhitektura: Bazaarhitektura, d. o. o.
• Fotografije: Klemen Vodnik
• Arhitektura:     dr. Tomaž Slak, univ. dipl. inž. arh. in Klemen Vodnik, univ. dipl. inž. arh.   
• Površina:         308,90 m²
• Leto izvedbe:   2016
• Lokacija:          Dolenje Ponikve pri Trebnjem
• Fotografije:     Klemen Vodnik (Bazaarhitektura, d. o. o.)