Za tradicionalno japonsko arhitekturo so značilne lesene konstrukcije, nekoliko dvignjene od tal, s strehami iz ploščic ali slame. Namesto sten so navadno uporabljena drsna vrata (fusuma), ki omogočajo prilagajanje notranjega tlorisa prostora različnim priložnostim. Ljudje so običajno sedeli na blazinah ali drugače na tleh; stoli in visoke mize niso bili razširjeni do 20. stoletja.

Obdobje Edo (od 17. do sredine 19. stoletja) je močno oblikovalo japonsko arhitekturo. Preprosto, dostojanstveno in estetsko – objekte, ustvarjene v tem času, je mogoče videti še danes, v navdih pa so ljudem po vsem svetu. Od 19. stoletja dalje je Japonska v gradnjo in oblikovanje vključila tudi večino zahodne sodobne in postmoderne arhitekture in je danes vodilna v vrhunskem arhitekturnem oblikovanju in tehnologiji – njena glavna vpliva sta sicer kitajski in korejski arhitekturni slog.

Les

V japonski tradicionalni arhitekturi prevladuje les. Zaradi vlažnosti, nevarnosti potresov in možnosti tajfunov je dobil prednost pred kamnom ali drugimi materiali, saj je omogočil ustrezno prezračevanje v specifičnem podnebju. V starejših domovih stene niso bile pobarvane, s čimer so pokazali spoštovanje lesu – očem niso prikrili njegove naravne lepote. Poleg tega se številne strukture, zlasti templji in svetišča, vzdržijo uporabe žebljev. Namesto tega so okvirji zasnovani tako, da se prilegajo drug drugemu kot sestavljanka.

Strehe

Zaobljene podolgovate strehe so osrednja točka večine tamkajšnjih zgradb. Pomembne so ne le zaradi privlačnosti, ampak tudi zaradi svoje vloge v strukturi. Japonsko arhitekturo sestavljajo štiri vrste streh, od tega so prve tri dvokapne, zadnja pa kvadratna piramidasta: kirizuma, yosemune, irimoya in hogyo. Njihovi napušči so zasnovani tako široko, da ščitijo okna pred dežjem, krasijo pa jih tradicionalne strešne ploščice. Številni Japonci, dobro zaščiteni s strehami, poleti z veseljem odprejo okna in uživajo v svežem zraku ter pomirjajočem trkanju dežja.

Shoji in fusuma

Shoji (premični zasloni) in fusuma (drsna vrata) so bili vedno del starih japonskih hiš. Shoji je sestavljen iz lesenih okvirjev s prosojnim papirjem, ki prepušča svetlobo, medtem ko je papir vrat neprosojen. V večini domov so ti elementi običajno bele barve, v svetiščih ali templjih pa so pogosto poslikani. Tako premični zasloni kot vrata so postali dobro znani na Zahodu in pomemben element japonske arhitekture, ki ga ljudje želijo spoznati.

Tatami

Tatami oziroma podloga, ki se uporablja kot talna obloga v tradicionalnih sobah v japonskem slogu, je še danes pogosta sestavina tamkajšnjih domov. Standardna velikost tatamija, ki je narejen iz riževe slame in mehkega rogoza z robovi iz blaga, je določena v razmerju 2 : 1. Tla v japonskih domovih so bila pogosto v celoti prekrita s tako podlogo, danes pa le še kakšna soba. Obiskovalci se pred hojo po tatamiju sezujejo.

Engawa

Engawa (japonska veranda, v dobesednem pomenu ‘robna stran’) ima tla brez tatamija in spominjajo na zahodnjaške verande. Običajno so iz lesa ali bambusa, njihova vloga pa je povezovanje notranjosti hiše z zunanjostjo. Ker je engawa del doma, se pri hoji njej ne nosijo čevlji. Namesto tega lahko čevlje postavimo na tradicionalno kamnito stopnico zraven.

Genkan

To je tradicionalno japonsko vhodno območje, ki je običajno znotraj doma tik pred vrati. Genkan služi kot prostor, kamor postavimo čevlje, preden stopimo v glavni del hiše. Je pogreznjeno in nižje od tal v preostalem delu zgradbe, s čimer se prepreči širjenje umazanije. Genkan je običajen v skoraj vsakem japonskem domu, mogoče pa jih je videti tudi v hotelih, šolah, poslovnih in drugih zgradbah.

Arhitektura po svetu: Japonska

Pripravila: Neža Pečan

Fotografije: Unsplash