Jesen zapira vrata in okna, v zraku občasno še vedno visi tista sladka toplina, ki se ovija okoli telesa kot mehka svila. Dnevi so vse bolj mokri, vse temnejši, vse bolj si želimo sonca in razigranosti, ki nas je spremljala čez poletje – tiste razigranosti, ki nas naredi žive, ki nam požene kri po žilah in nas napolni z željo po dotiku, po nečem, kar nas vzburja in prebuja. Kdaj iščemo svoj korak v prostoru? Korak, ki nas bo peljal v nasmeh – v tisti nasmeh, ki je kot dotik ustnic, ki obljublja več, ki vabi v igro svetlobe in sence, ki ježi kožo.

Z nasmehom je dan lepši, sogovornik je zgovornejši, je črta na mestu in je glas slišan – glas, ki šepeta skrivnosti, ki draži in vabi. V teh dneh prehodov je dizajn tisti, ki nas opogumi, je izziv, ki nas kliče kot ljubimec v noči. Dizajn je tisti, ki nas vodi naprej, in tisti, ki potrebuje raznolikost časa, prostora, okolice in uporabe, da doseže svoj namen – da nas obdari s tistim trenutkom, ko se telo odzove, ko srce bije hitreje ob pogledu na popolno krivuljo in gladko površino, ki kliče po dotiku.

Dizajn rešuje težave, a hkrati prižiga strasti. Z oblikovanjem, dizajnom, sem se srečal v domači tapetniški delavnici, kjer nikoli ni bilo dolgčas, kjer je zrak dišal po svežih tkaninah, po masivnem pravem lesu in po tisti neustavljivi energiji ustvarjanja. Nikoli se nismo spraševali, ali je za danes dovolj, ker je delo vedno ostalo. Delo, ki je bilo kot ljubezenska igra, polna pričakovanja in odkritij. Vseskozi smo razvijali in se veselili detajla, odkrivali nove možnosti in forme – forme, ki so bile mehke in vabljive, ki so obljubljale udobje in hkrati vzburjenje. Naša delavnica je bila vedno polna nasmeha in iskrivosti, ljudi, ki so skrbeli, da so roke iz teh nasmehov zvabile najlepše oblike – oblike, ki so se dotikale duše, ki so bile kot ljubezenski objem, topel in močan.

Oče je skrbel, da je bila forma vedno popolna, da je bilo delo vedno na mizah in za šivalnimi stroji – njegove roke so bile natančne, kot da bi kiparil telo, ki čaka na prebujanje. In mama je poskrbela, da je bila linija poravnana in da je črta vedno ujela črto, kot prava gospodinja poskrbi, da je ‘dom urejen’ – da je vse na mestu. Ni se zadrževala v delavnici, vedno je šla samo skozi, saj je imela svojo službo in svoje interese, a ni dopustila, da bi bili naši izdelki KLUN drugačni kot popolni. Popolni kot ženska, ki ve, kaj hoče, ki s svojim pogledom prižge iskro. Še danes se trudimo, da je tako. Še danes je naš izdelek, naš dizajn, naš slovenski izdelek tisti, ki ga svet občuduje – občuduje z željo, lakoto po nečem edinstvenem, po tistem, kar nas naredi edinstvene. Naša slovenska identiteta. Drugo je znanje, ki ga vključujemo v produkte in programe, ki jih ponujamo svetu, znanje, ki je kot skrivna formula za zapeljevanje, ki nas dela neustavljive.

Dizajn mora imeti identiteto. Dizajn je podpis in je tisti, ki skrbi za razvoj, skrbi, da je z vsakim detajlom tu nov občutek – občutek, ki je kot najlepši dotik. Da je funkcija na mestu, da je vse, česar se dotakneš kot obljuba užitka. Z našim dizajnom rešujemo tako funkcionalnost kot všečnost. Všečnost je magnet, ki privlači poglede, ki vzbudi željo po posedovanju, po občutenju. Z dizajnom rešujemo potrebe po tistem, česar morda ne potrebujemo, pa je lepo, je naša prepovedana fantazija, ki nas naredi žive. Z dizajnom prižigamo luči – luči, ki osvetlijo skrite kotičke duše, ki nas naredijo gole in hkrati močne.

Ko se dotaknem svinčnika, ki po praznem listu zariše prve poteze, je moja, naša, ideja še nerojena – kot seme strasti, ki čaka na rast. Ko jo zarišem, jo rodim, jo pokažem in predstavim svetu, sebi, sodelavcem – in takrat se začne ples, ples linij in krivulj, ki so kot telo v gibanju, polno ritma in napetosti. Potem jo začnemo oblikovati, piliti, gledati iz različnih kotov in vsak prižiga drugačno luč – luč, ki je lahko nežna kot mesečina na goli koži ali divja kot sončni žarki, ki pečejo in vzbujajo. Luči so različne, ene kot sonce, ki nas objame in segreje, druge samo migotajo in so tu, dražeče in vabljive. Katera od teh luči morda celo ni prižgana, samo je. A vedno se z idejo tako dolgo ukvarjamo, da ta postane osnova za izvedbo, za tisti vrhunec, ki nas popelje čez rob.

Ko iz skic zarišemo delavniške risbe, ko iz risb pridemo do vzorcev in materialov – materialov, ki so mehki kot žamet, gladki kot svila, topli kot koža – takrat nam vse telo zaigra, zapleše. Srce bije hitreje, kri je vroča, dizajn je ljubimec, ki nas vzame v naročje, nas boža.

Dizajn je rahlo drugačen od arhitekture, ki potrebuje več časa, več ukvarjanja, več igranja – arhitektura je kot dolga, počasna predigra, ki gradi napetost, medtem ko je dizajn kot stikalo za užitek. Vklopi se, tu je in dela. Takoj ga vidiš in začutiš, takoj zasveti kot vrhunec svetlobe, ki nas napolni z energijo.

Ponosen sem na vse prečudovite zapise, ideje in zgodbe, ki jih razvijamo in uresničujemo že 45 let – 45 let strasti, ki se je prelila v oblike, ki so osvojile svet, ki so postale del življenj, del intimnih trenutkov. Zgodbe dizajnov so kot različne luči, a pomembno je, da so luči – luči, ki nas vodijo skozi temo, ki nas grejejo in hrabrijo. Pomembno je, da imamo svojo luč, ki nam daje upanje, ki nas opogumi in nam da tisto energijo, da zmoremo naprej, ko nam je težko. Da zmoremo več in bolje, ker le tako lahko pridemo na svetlo stran zapisa, kjer iz dizajna raste tudi uspeh, ki nas naredi večne.

In ti, draga bralka, ko bereš te besede, pusti, da te dizajn objame. Pusti, da ti njegova luč drsi po koži, da te napolni z vročino, ki jo nosi v sebi. Ker dizajn ni samo stvar – je občutek, je strast, je luč, ki te kliče, da zasvetiš z njim.

Napisal: Asist. prof. Robert Klun, univ. dipl. inž. arh.