Endemika: arhitektura kot izziv in privilegij

Stanovanje Mavrica: prenova, ki diha z morjem

Stanovanje v Kopru je namenjeno dvema različnima načinoma uporabe: turističnim obiskom in daljšemu bivanju študentov. Pri prenovi je bilo zato treba povezati sproščen počitniški značaj s funkcionalnostjo vsakdanjega doma. Pomembno mesto je dobil skupni prostor z veliko mizo, ob kateri se lahko stanovalci srečujejo, jedo in družijo.

Navdih za ambient je bil gozd kot prijetno zavetje po vročem dnevu ob morju. Les, zelenje, barve in tropski motiv tapete ustvarjajo občutek svežine. Leseni portal poudari kuhinjski del, pleteno svetilo pa v prostor vnese mehkejšo teksturo. Posamezni poudarki se povežejo v živahno, vendar domače okolje.

Ključna prostorska sprememba je bila ureditev stopnišča. Z njo sta arhitektki pridobili prijetnejši bivalni prostor in izboljšali povezavo z mansardo, kjer sta spalni prostor in kopalnica. Pri razporeditvi opreme sta upoštevali poševnine: ležišče zavzema nižji del, delovni kotiček in garderobne površine pa območje, kjer je na voljo več višine.

Stanovanje se razvija od hodnika s sobami in kopalnico proti osrednjemu dnevnemu prostoru. Kuhinjski portal ob koncu te poti jasno opredeli posamezne funkcije, ne da bi prekinil povezanost skupnega dela. Prenova tako podpira tako kratko bivanje ob morju kot daljši študentski vsakdan.

Podatki o projektu

Hiša ob Dolinski: objem doma s pridihom kulture vzhajajočega sonca

Zasnova družinske hiše v Kopru izhaja iz bližine mesta in zelenega okolja. Arhitektki sta sodoben dom povezali z elementi istrske stavbne tradicije: podolgovat volumen, dvokapna streha s korci, pergola ob daljši fasadi in kamniti prizidek so preoblikovani v zadržano sodobno celoto. Streha je brez napuščev, večje zasteklitve pa namesto tradicionalnih polken spremljajo senčila.

Pomembna odločitev je bila umestitev na razgibano parcelo. Najvišja točka ob dostopu bi omogočala razgled, vendar bi takšna postavitev senčila velik del zunanjega prostora. Hiša je zato pomaknjena proti severu, da na južni strani ostane več osončenih površin. Terasasta ureditev pomaga povezati različne višinske nivoje zemljišča.

Notranjost zaznamuje navdih japonske kulture bivanja. Lahkotne, prosojne pregrade se srečujejo z izrazitejšimi teksturami kamna in lesa. Trdnejše površine, med njimi cementni tlak, uravnotežijo mehki tekstilni elementi. Materiali in svetloba ustvarjajo prehode med prostori, ne da bi vsakemu odvzeli njegov značaj.

Starševski spalni del povezuje spalnico in garderobo. Prosojna pregrada za vzglavjem dopušča občutek povezanosti, hkrati pa razmeji funkciji. Oblazinjeno posteljo dopolnjujejo viseča svetila; osrednji leseni garderobni element združuje predale in prostor za obešanje oblačil.

Tudi kopalnica nadaljuje materialno zgodbo hiše. Tuš s klopjo, umivalniki z videzom izklesanega kamna, lesena omarica in bronaste armature sestavljajo umirjen ambient. Predstavitev prikazuje projekt in vizualizacije; v reviji je leto 2025 navedeno kot zaključek projektiranja.

Podatki o projektu

Pisarne Omnis: delovni prostor kot potovanje

Podjetje Omnis se ukvarja z oskrbo ladij, zato sta arhitektki pri zasnovi pisarn v Dekanih izhajali iz sveta pristanišč in potovanj. Korten, vidna opeka in kovinski elementi prikličejo značaj industrijskega okolja. Ta osnova se v notranjosti prepleta s toplejšimi materiali in predmeti, ki spominjajo na različne kraje ter kulture.

Vstop označuje kortenski nadstrešek ob temnem steklenem volumnu. Kamniti elementi iz peščenjaka poudarjajo trdnost in navezavo na pristaniško okolje, stopnišče pa asociira na ladijski dostop. Njegova lahkotna, kiparska zasnova poveže pritličje z delovnim prostorom v nadstropju.

Potovanje se nadaljuje skozi izbor materialov: orehov les, preproge, sicilijanske ploščice in zelenje vnašajo raznolike poudarke. Namesto dobesedne scenografije nastane delovno okolje, v katerem se industrijski značaj sreča z domačnostjo.

Pisarne so zasnovane odprto. Ekipa dela v skupnem prostoru, brez ločene direktorske pisarne. Sejna soba je zastekljena, zato omogoča sestanke, ne da bi bistveno prekinila svetlobo in preglednost celote. Skupna kuhinja in velika miza sta namenjeni srečevanju sodelavcev tudi zunaj posameznih delovnih nalog.

Zasnova tako poveže podobo podjetja z organizacijo dela. Materiali pripovedujejo zgodbo njegove dejavnosti, razporeditev pa podpira skupnost in vsakodnevno izmenjavo med zaposlenimi.

Tloris

Podatki o projektu

Punta Piran: večnamensko barvito zavetje

Stanovanje na piranski Punti je zasnovano kot prilagodljivo zavetje ob morju. Barvna paleta se navezuje na sredozemsko okolje: na fasade, morje in ozračje obalnega mesta. Na 60 kvadratnih metrih je bilo treba uskladiti odprtost skupnega prostora in možnost zasebnega umika.

Kuhinja je postavljena v središče stanovanja in povezuje posamezne ambiente. Namesto strogo določenih, med seboj zaprtih sob sta arhitektki razvili razporeditev, ki se lahko odziva na različne potrebe uporabnikov. Del prostora lahko služi druženju in obedovanju, nato pa prevzame vlogo dodatnega spalnega prostora.

Pri tej prilagodljivosti ima pomembno vlogo večnamenska omara. V njej sta skrita zložljivo ležišče in dodatna miza. Ko postelja ni v uporabi, ostane prostor odprt za branje, počitek ali druženje. Zavesa omogoča začasno ločitev in zasebnost, zato preobrazba ne zahteva trajne pregradne stene.

Prenova je vključevala tudi spremembo položaja kopalnice. S tem je bilo mogoče bolje urediti funkcionalne povezave in zagotoviti zasebnost tam, kjer je potrebna. Zrcalne garderobne površine na hodniku zmanjšajo občutek zapolnjenosti in optično razširijo prehod.

Barve, oprema po meri in premišljeno odpiranje prostorov ustvarjajo stanovanje, ki se skozi dan spreminja. Njegova kakovost je v tem, da vsak element opravlja jasno nalogo, več elementov pa jih združuje več.

Tloris

Podatki o projektu

Vila Robida: oživitev družinske zapuščine

V Črnem Kalu je prenova približno 130 let stare kamnite stavbe povezala družinsko zgodovino in novo turistično rabo. V hiši, ki je v preteklosti gostila pošto, trgovino in mesnico, so nastali prostori za goste. Projekt se je postopoma razširil še na apartmaje, dvorišče z bazenom in savno.

Kraj je imel v času Avstro-Ogrske vlogo postojanke, stavba pa je bila del njegovega vsakdanjega življenja. Po obdobju praznjenja in propadanja je družina Vatovec v njej prepoznala možnost novega začetka. Tina Vatovec je pri projektu sodelovala kot arhitektka in skupaj z bratom Žigo tudi kot soustanoviteljica zgodbe Vile Robida.

Prenova ohranja kamnito identiteto hiše. Ulična fasada ostaja ometana, na drugih delih je razkrit kamen. Ohranjeni leseni tramovi, deli tlakov in kamniti okvirji se povezujejo z novimi površinami, keramiko, betonom ter pohištvom čistih linij. Sodobni posegi ne posnemajo starega, ampak omogočijo, da njegove teksture in značilnosti ostanejo berljive.

V glavni stavbi sta recepcija in večnamenski prostor, ki služi zajtrkom ter skupnim dogodkom. Za hišo je umaknjena terasa z zeleno steno. V zgornjih dveh etažah je osem sob, v katerih naravni materiali in sodobne podrobnosti nadaljujejo zgodbo celotne prenove. Kamniti prizidek je namenjen hrambi koles, kar se navezuje tudi na možnosti aktivnega oddiha v okolici.

V nadaljevanju je bila oživljena še hiša starega očeta. Ob dvorišču so urejeni trije apartmaji, skupno zunanjost pa dopolnjuje bazen. Nekdanja garaža je dobila novo vsebino s savno, usmerjeno proti bazenu; ta del razširi možnosti uporabe tudi v hladnejšem delu leta.

Vila Robida je zato več kot prenova posameznega objekta. Z novo dejavnostjo pomaga ohranjati stavbno dediščino in življenje v vasi. Obenem ostaja osebna zgodba družine, ki je v zapuščini prednikov našla izhodišče za sodobno gostoljubje.

Podatki o projektu