Že dobro desetletje z izobraževanjem spodbuja razumevanje prostorske kulture. Njeno raziskovanje v zadnjih letih vedno bolj sega na pogosto spregledano področje kakovosti bivanja v tretjem življenjskem obdobju.
Govorico ambientov, ki nastajajo na mizah biroja, arhitektka opiše kot »tiho arhitekturo«. To je arhitektura zadržanih prostorov, ki spoštujejo domačnost naravnih materialov in uporabnost, spodbujeno z nevsiljivimi detajli. To je arhitektura, v kateri se zrcalita preteklost in prihodnost njenih stanovalcev.
Ker je arhitektura dóma dobra toliko, kolikor je dober proces, ki do nje pripelje, si v biroju vzamejo čas za spoznavanje posebnosti posameznih naročnikov, njihovih želja, navad, celo značaja. Ker so potrebe naročnikov lahko hitro presežene in se spreminjajo med bivanjem v stavbi ali celo med projektiranjem, z arhitekturnimi rešitvami naslavljajo raje hotenja naročnikov. Tako nastale rešitve je mogoče vzeti za svoje že takrat, ko nastajajo.
Tudi še po nekaj letih se je z veseljem treba vračati v domove, ki jih pomagajo snovati arhitekti. In z zanimanjem spremljati, kako se prostori razvijajo dalje in kako živijo s svojimi uporabniki. Šele na takih obiskih, pravi arhitektka, se arhitekt zares uči iz svojih projektov.
Sledite nam