Idilična dolenjska vasica med griči skriva družinsko gostilno, ki nadaljuje tradicijo treh generacij. Domačnost, toplina starinskega interjerja in leta arhitekturnih posegov v spreminjajočih se slogih so ustvarili edinstveno, spoštovanja vredno osnovo, ki je od arhitektov zahtevala temeljit razmislek.

Pri interjerju, tako zakoreninjenem v spominu lastnikov in dolgoletnih gostov, je velik izziv predvsem ohranitev domačnosti, ”duše” prostora. Naročnik ni želel, da bi notranjost postala hladna, suhoparna, preveč sodobna in izčiščena. Arhitekti so v pogovorih temeljito raziskali njihove potrebe, izluščili največje izzive pri funkcionalnosti in spoznali vizualno najmočnejše elemente, vredne obnove ali rekonstrukcije, pa tudi tiste, ki jih bo treba nadomestiti z novimi.

Jedro projekta so trije osrednji prostori: vhodna veža in dve jedilnici, pa tudi pripadajoči hodnik ter sanitarije. Točilni pult je pred prenovo zasedal velik del glavne jedilnice, bil je nefunkcionalen in premajhen. Primanjkovalo je prostora za garderobo, veža pa je bila prenatrpana, saj je delno služila kot trgovina domačih izdelkov in pridelkov s kmetije. Manjkal je prostor za sprejem gostov. Druga jedilnica je bila prepolovljena z debelo steno in veliko, že davno ne več delujočo pečjo.

Vizualno podobo je narekovalo vaško okolje z družinsko kmetijo. Zdaj že sprejemnica deluje domače in je obraz domačije Repovž. Prvi stik gosta z gostilno mora biti oseben in sproščen, zato so arhitekti kar v vstopno vežo umestili točilni pult. Ta je osrednji prostor druženja in prijetnega kramljanja, obenem pa so s tem ohranili trgovinski del, ki je ključni del ponudbe. Odstranili so stopnišče in dodali osebno dvigalo, s čimer so pridobili veliko dodatnega prostora za nujno potrebno garderobo in prodajne police. Talna obloga je bila na hodniku že pred prenovo kakovostna, zato so arhitekti beneški teraco ohranili in ga nadaljevali v sprejemnico. Novo pohištvo je iz krtačenega hrasta, kar prostoru doda duh podeželske rustikalnosti.

Da bi omehčali strogost funkcionalne opreme, so nad točilni pult želeli umestiti dekorativni element z ruralnim poudarkom. Odločili so se za ptice in naključje je poskrbelo za presenečenje: gre namreč za staro slovensko navado, ki narekuje obešanje drobnih ptičkov nad jedilniško mizo, osrednjim prostorom zbiranja vse družine. Imenovali so se hišni duhci in naj bi skrbeli za blaginjo družine ter simbolizirali dobrodošlico gostu. Ponekod so duhce povezali z vhodnimi vrati, tako da so se dvigali in spuščali, ko je kdo stopil v hišo. Ptičke je po pripovedovanju domačinov rekonstruirala Alenka Lamovšek, univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja. Za domačijo Repovž jih je izdelala iz lesa njihovih jablan.

Z odstranitvijo starega točilnega pulta je osrednja jedilnica zadihala. Ob steno so arhitekti umestili vinske vitrine in strežno postajo, kjer natakarji preko neposredne povezave s kuhinjo prevzamejo in po potrebi dokončajo jedi, preden jih postrežejo. Star lesen strop so nadomestili z novim, podobnim izvirnemu. Na nekdanjo domačijo spominjata tudi oblazinjena klop in oljen hrastov parket, položen v ribjo kost.

V drugi jedilnici je stala stara krušna peč že več stoletij, zato so se odločili, da ohranijo njene litoželezne pečnice, s katerimi so obložili novo krušno peč z odprtim kuriščem. Soba je tako dobila novo podobo, hkrati pa ohranila pomemben tradicionalni osrednji element.

Prostor, ki v gostilni Repovž oblikovno izstopa, so sanitarije za goste. Tam je naročnik arhitektom pustil proste roke in ustvarili so sodoben, živahen in igriv prostor, ki je pečat generacije, ki počasi prevzema krmilo domačije.