Dober dizajnerski kos je težko pozabiti. Še težje pa je najti ime, ko se enkrat lotimo spletnega iskanja za, denimo, tisti kavč v obliki polkroga, ki tako dobro pristaja v večje, minimalistične interierje, ali pa dvosed v obliki ustnic, ki je kot iz risanke. Veste, katerega mislimo?

Togo, Michel Ducaroy, 1973

Francoski oblikovalec je dobil idejo za danes kultno serijo oblazinjenega pohištva nekega jutra med umivanjem zob. Njegova aluminijasta tuba zobne paste se je zvila kot cev, zaprta na obeh koncih, kar predstavlja osnovo tega dizajna. Dandanes se cene fotelja iz te kolekcije pričnejo pri nekaj čez dva tisočaka, za večje kose pa so osnovne cene primerno višje. O končnem znesku, kot povsod, odloča tudi izbira materiala.

Camaleonda, Mario Bellini, 1970

Pogosto je imenovana kar samo Bellini po svojem ustvarjalcu, njeno pravo ime pa je skovanka italijanskih besed za kameleona (camaleonte) in val (onda). Z njo namiguje na neskončno prilagodljivost tega kosa, ki je bil omenjenega leta zasnovan za enega najbolj priznanih pohištvenih proizvajalcev, B&B Italia. Moduli oblazinjenih kroglastih gmot so z vgrajenimi karabini združeni v neskončno kombinacij, od foteljev in taburejev do počivalnikov in sedežnih sestavov. Sprva je bila v proizvodnji pičlih devet let, nato pa se je spričo svojega ikoničnega statusa lansko leto končno vrnila.

Terrazza, Ubald Klug, 1973

Ko je švicarski oblikovalec leta ’73 predstavil svojo novo zofo, jo je The New Yorker označil za pošastno. Navdih za njeno obliko izhaja iz terasaste pokrajine. Sestavljena je iz sedmih, v usnje zavitih blazin, ki se vzpenjajo ena nad drugo, najnižjo plast pa zavzema pravokotna osnova. Cena se začne pri približno dvanajstih tisočakih.

Zofa Mah Jong, Hans Hopfer, 1971

Luč dneva je ugledala pred točno 50 leti, njeno ime pa je pravzaprav vzdevek, ki ga je navdihnila kitajska namizna igra s ploščicami. Zasnovana je bila za francoskega proizvajalca pohištva Roche Bobois, ki jo je ohranil v svojem repertoarju vse do danes. Posebno znana je po različno tapeciranih modulih, ki so pogosto iz tekstilov priznanih oblikovalskih hiš, kot so Kenzo, Missoni Home in Jean Paul Gaultier.

Serpentine, Vladimir Kagan, 1950

Kagan je opazil, da na tržišču ni zofe, ki bi bila namenjena družabnemu ogledovanju umetnin, zato je našel rešitev. Nemškorojeni Američan je zasnoval kos oblazinjenega pohištva na kolesih, ki se je preprosto premikal in zaradi svoje oblike postal centralen kos dnevnih sob mnogih premožnih javnih oseb.

Ustnice, Studio 65, 1970

Salvador Dalí je leta 1935 naslikal igralko Mae West kot sobo, v katere središču se nahaja zofa v obliki njenih ustnic. Britanski mecen Edward James je bil nad idejo tako navdušen, da je pri umetniku naročil resnično različico dvoseda. Takrat so nastale mnoge neuradne verzije, izdelane na raznih koncih in krajih, znova pa se je pojavila na prizorišču v 70. letih, ko jo je za fitnes center oživel italijanski oblikovalec Franco Audrito iz Studia 65.