Janža Dolinšek: Izkušnje so resnično bogastvo

Od oblikovalskih začetkov do prvega javnega ateljeja v Ljubljani, kjer lahko ustvarja vsakdo – Janža Dolinšek je mlada vizionarka, ki svojo poslovno pot gradi na občutkih, medsebojnem povezovanju in ne nazadnje bogatih izkušnjah, pridobljenih v malo manj kot desetletju delovanja.

Svojo oblikovalsko pot ste začeli na Fakulteti za dizajn, smer Vizualne komunikacije. Kako ste potem pristali v svetu keramike?

Sprva sem se, sicer po naključju, z glino srečala preko fakultete. S sošolci smo imeli nalogo oblikovati in izdelati slovenski spominek. Za ta projekt so nas povezali z Magušarjevo hišo v Radovljici. Na voljo so nam dali atelje in nam pustili proste roke. Zdi se mi čarobno predvsem to, kar nam je uspelo ustvariti. Zlasti zdaj, ko poznam glino kot material, vem, da delo z njo ni preprosto. Nismo imeli zadržkov in smernic, vse smo delali po občutku. Predvsem zaradi občutka dela z rokami s prijetnim materialom in v domačnem okolju me je glina prevzela. Velik del mojega dela je še danes prostor, kjer ustvarjam. Glavno vlogo igra prav občutek prostora, ki ga je težko opisati.

Po tem prvem stiku z glino nisem točno vedela, kako nadaljevati, zato sem jo začasno postavila na stranski tir. Nikoli mi ni šla čisto iz glave, potem pa sem čez nekaj let zapustila redno zaposlitev v pisarni in našla keramiko Hane Karim. Prijavila sem se na eno njenih delavnic, saj me je njena estetika nagovorila bistveno bolj od ostalih izdelkov, ki so bili takrat na trgu. Na neki način naju je ”vesolje” pripeljalo skupaj in postala sem njena vajenka. Po enem letu sem poiskala lasten prostor, kjer sem začela z resnejšo oblikovalsko prakso in poučevanjem. Vse to je postavilo temelje temu, kar danes predstavlja Biskvit – že opremljena delavnica, v kateri lahko ustvarja vsak, ki si tega želi.

Pravzaprav je vaša zgodba zelo spontana.

Popolnoma spontana in poteka dogodkov ne bi mogla predvideti. Zdi se mi, da se stvari same od sebe premaknejo, če človek stremi k nečemu. Ko razmišljam o Biskvitu, pomislim, da se je to zgodilo kar samo od sebe, a v resnici se ni. Že od začetkov dela z glino sem razmišljala o podobnem prostoru, vsako izkušnjo sem uporabila kot stopničko, ki me je pripeljala bližje Biskvitu.

Prej ste omenili, da je za vas pri delu zelo pomemben občutek, v kakšnih prostorih radi ustvarjate.

Zame je zelo pomembna predvidljivost. Nikoli nisem delala v ateljeju, odprtem za javnost. Vsaka motnja prekine moj delovni proces. Sicer imam rada sodelavce in druženje, pri delu pa sem precej samotarska. Prostor mora biti prijeten, pravzaprav ne znam opisati, kaj bi ga opredeljevalo. Pri tem me vodi občutek, ki je enak tistemu pri sprejemanju odločitev. Nikoli nisem ustvarila poslovnega načrta, saj bi si s tem postavila v neko definicijo, neki okvir, priložnosti pa zame nikdar niso ovrednotene samo finančno. Zame je pomembnejših veliko drugih stvari; nekatere sploh niso plačane, a že izkušnja sama pomeni celo bogastvo. Verjamem, da se v drugih podjetjih direktorji ne odločajo na tak način, zame pa to deluje. Dobri odnosi mi pomenijo več od denarja.

Zdi se mi, da opisujete vrednote svoje generacije, ki jih ne vodi več toliko kapital, ampak bolj notranja izpolnitev.

Res je, mnogi prostori, ki jih vodijo mladi ljudje, se zelo povezujejo med seboj. Odstopijo svoj gostinski lokal konkurenci za pop-up dogodek, kar je precej v nasprotju z nekimi klasičnimi poslovnimi smernicami. Tega opažam vedno več, zdi se mi lepo.

Kako deluje Biskvit?

Gre za prostor, kjer poučujemo oblikovanje keramike, v njem pa ljudje lahko ustvarjajo tudi sami. Rezervirajo termin in prostor je na voljo. Pogosto se obiskovalci pridejo tja družit, izdelat predmete zase ali za darilo … Izven uradnih ur imamo delavnice za zaprte skupine in tečaje, s katerimi skušamo pokriti čim večji spekter keramičarstva z različnimi tematikami in tehnikami. Občasno pri nas poučujejo tudi gostujoči mentorji.

Kakšne izzive postavlja delo z glino?

Glina je živ material. Moraš se jo naučiti opazovati, poslušati, čutiti. Seveda je treba najprej osvojiti tehnike, kot so valjanje, lepljenje, gnetenje. Izziv so različni odtenki materiala, saj je vsaka glina drugačna. Odvisno je od glinokopa, v katerem je nabrana, od primesi, količine šamota – ta ji daje trdnost, a če ga je preveč krhka. Pomembna je tudi vlažnost. Gline namreč gnetemo zato, da iz nje iztisnemo vlago. Nekatere gline jo imajo več in jo lahko gnetemo dalj časa, druge pa so precej suhe. To je težko razložiti, občutek dobiš z izkušnjami. Pomemben je tudi čas. Glina ima vedno omejen čas gnetenja, preden jo izčrpamo. Moramo vedeti, kdaj je dovolj. To se lepo preslika v življenje, saj moramo tudi v vsakodnevnih okoliščinah pogosto vedeti, kdaj nadaljevati in kdaj odnehati. Tega se na tečaju ne da naučiti. Enako velja za potrpljenje, saj je glino treba večkrat žgati, peči pa ne smemo odpreti, dokler temperatura ni dovolj nizka.

V prvi vrsti človek za oblikovanje gline potrebuje obrtniško znanje; da postane oblikovalec, pa je potreben še dodaten spekter znanja. Pri nas nimamo šole za keramiko, z glino ustvarjajo arhitekti, grafični oblikovalci in drugi. Nekateri so samouki. Z izdelki se pogosto opazi občutek za oblikovanje, občutek do barve, kompozicije … V tujini opažam veliko keramičarjev, ki so v osnovi industrijski oblikovalci, saj dobro razumejo predmete kot take.

Kako komentirate porast gline v zadnjih letih?

Glina je postala zelo priljubljena, marsikdo pa se ne zaveda, da delo z njo ni tako preprosto, kot je videti na spletu. Nihče ne pokaže ur in ur vaj, iskanja motivacije, neuspelih izdelkov. Je relativno dostopna, ker je cenovno ugodna, sploh če imamo možnost ustvarjanja v obstoječem ateljeju. Pri nas se pogosto zgodi, da pridejo stranke z določeno idejo, ki so jo našle na spletu, v danem trenutku pa ni izvedljiva ali je izvedljiva le delno.

Kako se vaše delo danes razlikuje od začetka?

Menim, da se estetika spreminja tako, kot se mi sami. V različnih življenjskih obdobjih ustvarjamo različne stvaritve, v središču katerih smo mi sami. Mene v neki meri opredeljuje prostor. Ko sem se iz prvega lastnega ateljeja na Križevniški ulici preselila domov, sem imela obdobje, ko sem ustvarjala le vaze – stabilno strukturo z organsko formo. Moj pristop k delu je bil popolnoma drugačen. Trenutno so mi najbližje preproste oblike z organskimi detajli in mehkobo. Ne maram ponavljanja, tudi set skodelic bo recimo organski, a nikoli ne bodo identične. Izdelkom rada dodajam grafične elemente, preproste linije, ploskve … Izhajam iz občutka različnih prostorov, interjerjev, arhitekture. To me najbolj navdihuje.

Ali bi kdaj namensko zamenjali okolje, da vidite, kaj nastane?

Bi. A če naredim lestvico prioritet, to ni pri vrhu. Trenutno nimam lastnega prostora, saj s partnerjem gradiva hišo. Zavestno sem se odločila za ustvarjalni premor, kar mi je ponudilo možnost razmisleka o stvareh, ki si jih želim narediti, opuščanje pričakovanj, kaj bi morala ustvariti, kdo bo te izdelke kupil … Čakam, da se rodi moj novi studio v nastajajoči hiši. Veselim se kosov, ki bodo tam nastali. Veselim se novih pogledov, svetlobe in materialov okrog sebe.