ZAPIS IMA MOČ. NE ZATO, KER BI LAHKO NADZOROVALI, KAJ SE BO IZ NJEGA ZGODILO, TEMVEČ ZATO, KER BREZ ZAPISA NI SLEDI. MISEL, ZAPISANA V PRAVEM TRENUTKU, NOSI ENERGIJO. IN ČE IMA SREČO – ALI DOVOLJ VZTRAJNOSTI – SE IZ NJE NEKAJ PREMAKNE.

Ste se kdaj vprašali, zakaj Slovenijo tako težko prepoznajo? Zakaj so Hrvati vidni povsod, tudi tam, kjer jih v resnici skoraj ni? Zakaj so Nizozemci oranžni, čeprav nimajo pravzaprav ničesar oranžnega? Identiteta ni naključje. Je ponavljanje, je zapis v prostoru, je odločitev, da nekaj braniš dovolj dolgo, da postane samoumevno.

To je močna tema. Tako močna, da se je doslej kljub občasnim poskusom, bolj resno, ni lotila še nobena vlada. Morda zato, ker ni v interesu. Morda zato, ker preprosto ne znajo. Identitete se ne da ustvariti z odlokom, lahko pa se jo sistematično podpira ali sistematično ignorira.

Ko sem pred leti pripravil program za ponovno povezovanje dizajna, prostora in življenja v Sloveniji, sem bil izbran tudi za predsednika Društva oblikovalcev Slovenije. Takrat sem verjel, da lahko Slovenijo premaknemo. Da jo lahko povežemo s svetom. Da lahko postane prepoznavna skozi oblikovanje, arhitekturo in kulturo bivanja. Da dizajn ni dekoracija, temveč strategija.

V teh letih so nekateri kolegi in projekti res odmevali po svetu. Nekateri so s svojo identiteto jasno pokazali, kako močno lahko arhitekti, oblikovalci in prostorski misleci vplivamo na družbo. Ob športnikih, kulturnikih, pisateljih, znanstvenikih in inženirjih smo tudi mi del istega zapisa. Na vse te zgodbe sem ponosen. In morali bi jih znati tudi javno nositi, podpirati in zagovarjati.

“Ko so usmeritve jasne, država raste. Z njo rastejo industrije, kultura in ljudje. Vsa področja so pomembna, ker delujejo kot domino efekt. Vsak posameznik, vsak »Indijanec«, s svojim delom vpliva širše, kot si pogosto predstavljamo,” pravi Robert Klun, univ. dipl. inž. arh.

Hkrati pa vemo, da je Slovenija izgubila številna področja, industrije in znanja. Ne samo pri nas. Blaupunkt, Nokia telefoni, Saab, Tomos, SCT, Smelt, Lipa Ajdovščina, Javor… Podjetja in znamke, ki se niso pravočasno prilagodile ali pa jih okolje ni znalo razumeti in podpreti.

Pa so bile del identitete. Bile so Indijanci našega prostora in ta prostor, mi, država ni razumela kako pomembno je, da ostanejo, da so sestavni dela mozaika “Slovenije”. Nas vseh. Zakaj pišem v pretekliku? Pravzaprav ne bi smel. Indijanci smo še vedno mi. Indijanci Slovenije, regije in sveta. Vsak prostor ima svoje nosilce znanja, kulture in spomina. Če jih izgubi, izgubi kontinuiteto.

Poanta tega zapisa ni nostalgija. Poanta je odgovornost. Vloga države ni, da vodi posameznika, temveč da pomaga panogam, industrijam in kulturi, da se skozi identiteto in prepoznavnost pravilno usmerjajo. In kdo je država? Mi vsi. Mi smo nosilci prostora, jezika in zapisa. Če tega ne ohranimo, izgine tudi sled.

Ko so usmeritve jasne, država raste. Z njo rastejo industrije, kultura in ljudje. Vsa področja so pomembna, ker delujejo kot domino efekt. Vsak posameznik, vsak »Indijanec«, s svojim delom vpliva širše, kot si pogosto predstavljamo. December in januar sta meseca pregleda in analize. Čas, ko se ozremo nazaj in zapišemo smer naprej. Ne glede na pretekle izzive je pomembno, da znamo prepoznati dobro in biti nanj ponosni.

Naš biro je v tem letu, letu 2025 dokazal da se da, soustvaril zgodbo na drugi strani sveta. S pomočjo slovenskega znanja, mojih prečudovitih kolegov v biroju, izkušenj iz Arabije, dela na EXPO projektih, lesenih, modularnih in mobilnih sistemov podjetja Green Star ter z izjemnimi ekipami sodelavcev, predvsem z Domnom in celotno ekipo Evia Life Resorta, smo odprli slovensko zgodbo na Karibih.

V manj kot letu dni je projekt od prve skice prerasel v živi prostor. Od začetne ideje Gaia Resorta do odprtja Evia Life Resorta. Kot Slovenci smo vstopili v srce prostora indijanskega plemena Bribri in z veliko mero spoštovanja ustvarili arhitekturo, ki je danes prepoznana kot ena najlepših na Karibih. Projekt je bil zahteven v vseh pogledih.
A je znova potrdil, da naravni materiali, natančni detajli in jasna arhitekturna niso vprašanje luksuza, temveč odnosa. Da se lahko tudi na drugem koncu sveta dela avtentično, odgovorno in s svojo identiteto.

To ne bi bilo mogoče brez ljudi, ki znajo razumeti in podpreti trmo, vztrajnost in pripadnost. In brez ekipe, ki je različna po karakterjih, a enotna v iskanju nečesa več vsekakor ne bi projekt bil odprt, bil tista energija, ki je zaokrožila in dejansko objela zdaj cel svet. Nekaj našega, nekaj slovenskega je zdaj z naše identitete tudi v Ameriki.

Verjamem, da smo povezani močnejši. Da smo lahko svetla točka. Da smo lahko Indijanci, na katere je ponosen prostor, mi sami in naši najbližji. Identiteta ni samoumevna. Je unikum. In zanjo se je vredno boriti.

Pripravil: Asist. prof. Robert Klun, univ. dipl. inž. arh.