Air arhitekti: Tri hiše v eni

Kulisa sodobne zgradbe je urbanistično pestro okolje, za katero so značilni objekti naključne rasti z razpršenimi pomožnimi zgradbami. Zasnova treh hiš združuje vse vsebine znotraj enotnega monolitnega volumna.

Hiše so postavljene na skupno polkletno garažo, vhode v objekte povezuje skupen polodprt hodnik, zunanje terase v nadstropjih pa so umeščene znotraj gabarita hiš. Notranji atriji in lože potekajo skozi več etaž objektov in se vizualno zaključujejo z vizurami skozi svetlobnike na strešni, peti fasadi. Ustvarjen je vizualni in doživljajski preplet prostorov posameznih etaž, nadstropja pa so na ta način povezana v celotnem prerezu objektov.

Naročniki so si v skladu z lokacijo zamislili kakovosten, prepoznaven objekt. Ker so z birojem Air arhitekti sodelovali že v preteklosti, so se v nekaj letih dobro spoznali – danes njihovo sodelovanje temelji na zaupanju in medsebojnem učenju.

Arhitekt pravi, da je pri izbiri zunanjih materialov lokacija odločilnega pomena, zato se urbano in ruralno okolje bistveno razlikujeta. V tem primeru je z naročniki želel zasnovati monoliten objekt iz enovitega materiala – brušenega betona, ki je z eno potezo uporabljen tako na fasadah kot strehi oziroma peti fasadi. Kontrast zunanjosti so v les oblečeni izrezi v volumnu in notranje lože, ki s toplino uravnotežijo hladen zunanji material. Brušeni beton se ponovi v mokrih delih interjerja, kopalnicah in sanitarijah, kar ustvari rdečo nit objekta in poveže notranjost z eksterierjem. Za zunanji ovoj je bila zasnovana posebna receptura betona s specifično izbranim agregatom in belim cementom.

Navdih pri snovanju objektov je bila za arhitekta že sama lokacija: »Rožna dolina v Ljubljani ima po našem videnju več obrazov. V prvi vrsti je elitno naselje individualnih hiš in meščanskih vil v mirnem in urejenem predelu Ljubljane. Tu pa so tudi predimenzionirane in konfuzne novogradnje kot posledica principov delovanja kapitala; ne nazadnje Rožna dolina izkazuje tudi način razumevanja prostora, ki si ga prebivalci urejajo po svoje. Določeni predeli nekdanjih delavskih hiš so kaotično preoblikovani s poljubno dodajanimi prizidki in pomožnimi objekti (garaže, nadstreški, lope, verande, žar hišice ipd.). Veliko objektov je tako z raznimi prizidki preoblikovano iz enostanovanjskih v dvo- ali celo večstanovanjske objekte,« pravi Jože Peterkoč.

Z zasnovo enega volumna je želel poudariti odnos do lokacije: v objekt so vključene vse tri hiše z vsemi »zunanjimi« prostori – hodniki, vhodi, lože ter nič nadstreškov, balkonov in drugih dodatkov. Tako je arhitekt skušal odgovoriti na arhitekturno pestro okolico, hkrati pa izpolniti urbanistične pogoje. Vse zunanje ploskve so lomljene tako, da ustrezajo gabaritom obstoječe pozidave. Hiša s tremi ločenimi enotami na skupnem podstavku (garaži) je tipološki hibrid, s čimer je okolica objektov osvobojena prostorsko-prometnih zagat. Poleg urbanističnih regulativ je bil izziv tudi tehnična zasnova z mnogimi izčiščenimi detajli, ki jih je arhitekt spretno zakril pred očmi opazovalca.

Posebnost notranjih prostorov je fluiden prostor, obogaten s svetlobo in senco. Hiše imajo notranje atrije in odprta stopnišča, ki omogočajo vizure – poglede od pritličja do mansardnega dela, celo skozi velike strešne površine. Vertikalno gibanje po objektih je nekakšna doživljajska pot. Lože so zasnovane tudi na mestih, ki sicer zaradi svoje višine ne bi bila uporabna, obenem pa omogočajo več zasebnosti stanovalcem v sicer gosti okoliški zazidavi.