Kako in kdaj ste izdelali prvo svetilo?
Prvo svetilo sem izdelala pozimi 2013, na domačem balkonu. Tako zelo sem se navdušila nad idejo, da si bom naredila svojo lučko, da me pomanjkanje orodja in mrzlo okolje sploh ni motilo. 🙂
Se je vaš delovni proces skozi leta spremenil?
Ja, seveda. Skoraj z vsako novo lučjo, z vsakim projektom se naučim kaj novega. Zelo velik vpliv na delovne procese je imela selitev v nove prostore in pa želja po tem, da zasnujem kolekcijo svetil. Sprva sem namreč izdelovala zgolj namizne luči po naročilu. Nato pa sem se odločila, da se lotim tudi visečih svetil. Tako je nastala kolekcija MoonLight, kasneje pa še EarthLight Collection. Gre za družini unikatnih svetil, ki so izdelana ročno, s posebnimi postopki, v prostor pa prinašajo toplino in kvalitetno svetlobo.
Obrtništvo je v vaši družini prisotno že več generacij. Kako je to vplivalo na vas? Kdaj ste prvič stopili v delavnico?
Res je, že moj pradedek je bil zelo iznajdljiv, s svojima hčerkama je vodil podjetje, ki se je ukvarjalo s tkanjem različnih izdelkov. Žal pa so z obrtjo končali še preden sem se jaz začela zanimati za tovrstne dejavnosti. Sem pa že od malih nog v delavnici obiskovala očeta, ki je ljubiteljsko popravljal različne stroje, kolesa itd. Od nekdaj me je spodbujal, da se naučim uporabljati orodja ter strojčke. Mislim si, da me je ta pozitiven odnos do ročnih spretnosti spodbudil, da nisem imela strahu pred praktičnim delom z materiali. Sigurno pa je k temu pripomogla tudi obilica ateljejskega dela tekom študija.
Zakaj prav svetila?
Med študijem je bil moj najljubši predmet kiparstvo. Uživala sem pri oblikovanju različnih form, spoznavanju materialov… Hkrati pa sem si želela tem oblikam dodati še neko funkcijo. Svetloba ima tudi poseben učinek na formo, poudari teksture, igra svetlobe in sence prinaša nove kvalitete predmetu.
V vaših delih je zaznati kiparske vplive z izrednim občutkom za ambient. Za katere umetnike bi lahko rekli, da so pomagali izoblikovati vaš slog?
Težko bi izpostavila enega samega umetnika, so mi pa definitivno blizu kiparji, ki se ukvarjajo s teksturami in organskimi oblikami. Nekaj meni najljubših; Constantin Brancusi, Alexander Calder, Alberto Giacometti in Anthony Gromley. Nisem prepričana, če se njihov vpliv vidi v mojem delu, definitivno pa jih občudujem kot umetnike.
Ustvarjate predvsem iz naravnih materialov, v nekatera dela pa ste vključili tudi naplavljeno morsko plastiko. Kaj vas vodi pri izbiri materialov? Kakšne lastnosti iščete?
Lahko bi rekla, da materiali najdejo mene. Tako je bilo s pihanim betonom, katerega odpadek mi je podaril kolega, ki se je ukvarjal z gradbeništvom, podobno je bilo tudi kasneje z naplavljeno plastiko. Ko sem živela v Grčiji, na Kreti, sem v okolju zaznala velike količine odpadne plastike, katero sem nato začela vključevati v moje eksperimente. Iz teh poskusov se je razvila blagovna znamka Moseanic, ki sedaj živi ločeno življenje in se razvija naprej. Pri izbiri materialov mi je pomembno, da gre za materiale, ki so prijazni okolju. Hkrati pa se morajo skladati z mojo estetiko, biti relativno enostavni za obdelavo ter kasneje potencialno reciklažo.
Kaj vam je v navdih?
Morda se sliši obrabljeno, ampak v navdih mi je narava. V naravi najdemo tako neverjetne teksture, oblike, kompozicije, da težko verjamem, da človek sploh lahko oblikuje kaj boljšega. Obračam se tudi v zgodovino, spremljam mojstre različnih obrti, navdihujejo me potovanja in bogastvo kultur po celem svetu. Hkrati pa spremljam tudi smernice notranjega oblikovanja in svoje ideje delno prilagajam tudi le tem.
Po izobrazbi ste likovna pedagoginja. Še vedno delujete na tem področju, ali se v celoti posvečate oblikovanju?
Še vedno sodelujem z različnimi kulturnimi ustanovami, kjer vodim pedagoške dejavnosti. Trenutno sicer največ na področju filma, delno pa tudi likovne umetnosti. Pred epidemijo sem imela svojo likovno šolo, vendar zaradi okoliščin s to dejavnostjo nisem nadaljevala. Se pa spogledujem z možnostjo organizacije delavnic za odrasle, morda ravno na področju izdelave lastnih dekorativnih predmetov ali svetil.
Kako se lotite zasnove svetlobne podobe nekega prostora?
Najboljše je, če lahko prostor obiščem, saj tako lahko izmerim količino obstoječe svetlobe ter na podlagi smernic za oblikovanje svetlobe v posameznem prostoru z naročniki določimo količino ter pozicijo potrebnih svetil. Razmišljati moramo namreč o dejavnostih, ki se bodo v tistem prostoru odvijale, koliko svetlobe za te dejavnosti potrebujemo, ali naj bo le ta direktna ali indirektna … nato pa začnemo razmišljati še o sami estetiki, izgledu svetil. Pogosto za prostor izberemo tudi svetila drugih proizvajalcev, z mojimi svetili pa “dodamo piko na i”.
Kaj načrtujete za prihodnost znamke Lučkabučka?
Trenutno sem v procesu širitve ekipe, ko bo le ta dobro uigrana pa si želim še nekoliko povečati ponudbo ter bolj aktivno nastopati tudi v tujini, predvsem na evropskem trgu. Morda pa tudi še kje drugje, kdo ve. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
Intervju: Lučkabučka
Pripravila: Neža Pečan
Fotografije: Arhiv Lučke Berlot
Sledite nam