Arhimetrics: Igra tekstur

Projekt je prenova hiše iz devetdesetih let, ki je doživela neke vrste evolucijski razvoj prejšnje podobe. Stoji na obronku Ljubljane in za takratne postmodernistične čase je veljala za sodobno gradnjo s kakovostnimi materiali. Nedvomno bi jo lahko označili za napredno ali vsaj kakovostno predstavnico svojega časa.

Obnova obstoječe arhitekture ponuja trajnostno rešitev za stanovanjsko krizo, saj sledi načelu recikliraj – zmanjšaj – ponovno uporabi. Zanjo je bil potreben temeljit razmislek s strani arhitektov, saj so morali slediti vsem omejitvam, ki nastanejo pri prenovi.

Trideset let po izgradnji hiša ni več odgovarjala potrebam lastnice, saj so bivalne zahteve današnjega človeka drugačne kot v devetdesetih letih. Naročnica si je zaželela sodoben, prostoren dnevni del, to pa je bilo najlažje doseči z gradnjo prizidka. Najela je arhitekte ljubljanskega biroja ARHIMETRICS, ki so po analizi hiše in dejanskih potreb naročnice prišli do drugačnega zaključka ter ji ponudili svojo rešitev. Namesto nekdaj tako razširjenih prizidkov so ponudili predrugačenje tlorisa, s čimer so ustvarili fluiden interjer, ki pametno povezuje oziroma odpira obstoječe prostore. Predelne stene so porušili in premišljeno zasnovali novo podobo njenega doma. Namesto obremenjujočih vizualnih presežkov so si pomagali s preudarnimi detajli, ki ustvarijo prijeten in uporaben dom.

Hiša ima daljši del fasade orientiran neposredno na vrt s kuliso gozda. Je zadnja v ulici, zato ima poudarjen neprecenljiv stik z naravo, ki je bila v prvotni zasnovi popolnoma spregledana. Obstoječi okni na tej strani objekta so združili v eno panoramsko okno in tako ustvarili prelep pogled na rob gozda. Dnevna soba je dobila popolnoma drugačen značaj – vanjo so povabili naravo.

Štirje letni časi so s tem postali vodilni motiv bivalnega prostora. Pragmatičen in preudaren arhitekturni premislek je bil ključen za kakovostno prenovo. Prepoznavanje kakovosti in slabosti obstoječega objekta je osnova za novo funkcionalno in estetsko celoto. V tem primeru je ta premislek rešil hišo pred nepotrebnim prizidkom, ki jih je v našem prostoru preveč, saj je prizidavanje neke vrste osnova gradbene kulture, močno prepletena s kulturo samograditeljstva. Gre torej za prenovo objekta, ki sledi ideji vizualne povezanosti in stika z gozdom, ki ga prej ni imel. Rdeča nit interjerja je zasnova »odtenek na odtenek«, kar pomeni, da so arhitekti uporabili več odtenkov iste barve. Ker v prostoru ni ne barvnih poudarkov ne močnih kontrastov, ostane veliko več možnosti za igro s teksturami in materiali. Končni rezultat je umirjen in skladen.