V Berlinu živečemu Gregu Pircu (na sliki desno) že od malega ne da miru močna ustvarjalna žilica, neutrudna radovednost pa ga je najprej vodila na študij strojništva in nato do restavriranja avtomobilov. Danes s soustanoviteljem Jochenom vodi butično delavnico pohištva. Izdela prav vse, od visokotehnološke kadi do ročno narejenega trezorja.

Poslovno pot ste začeli kot mehanik, po izobrazbi pa ste inženir strojništva. Kako ste od tega prešli na snovanje unikatnih pohištvenih kosov?

Kakšnih osem let sem imel lastno avtomehanično delavnico v Ljubljani, po selitvi v Berlin pa sem sprva popravljal avtomatske menjalnike in za lastno veselje predeloval motorje. Ko sem začel urejati svoje stanovanje, sem mnoge kose pohištva naredil sam, pri tem pa uporabil zobnike, starinske kose s boljših trgov in podobno. Prijatelji so videli moje delo in začeli naročati kose zase.

Torej je bilo povpraševanje tisto, ki vas je povleklo v izdelovanje pohištva po naročilu?

Tako je. In mimogrede sem spoznal, da mi je všeč ustvarjalni del tega procesa. Pri delu z avtomobili sem namreč dosegel svoj kreativni vrhunec že v Ljubljani, ko sem predeloval športne avtomobile in restavriral stara vozila. V Berlinu zame ni bilo prihodnosti na tem področju, avtomobili so v zatonu, sploh mlajšim se to ne zdi več zanimivo. Tukaj avtomobili odhajajo, vedno več je ponudnikov “car sharinga”. Poleg tega sem na novo odkril presežke in izzive, ki pridejo z izdelavo pohištva. Gre za zelo interdisciplinarno delo – komunikacijo s stranko, poznavanje materialov, inženirstvo in oblikovanje.

Ali med delom z avtomobili in izdelavo pohištva opažate kakšne podobnosti? Ju je mogoče primerjati?

Kot strojnik sem že pri delu z avtomobili vpeljal precej drugačen pristop do projektov, kot bi ga na primer mehanik. Danes imam inženirski pristop, vse je dobro premišljeno, zasnovano v milimetrih in dodelano do zadnjega vogala. V vseh teh letih sem na obeh področjih spoznal mnogo sistemov, ki jih lahko uporabim pri svojem delu. Na primer kad, ki sem jo po želji stranke zasnoval za njeno spalnico, vključuje veliko varnostnih mehanizmov. Pod njo je zbiralnik, ki lahko ujame za polno kad vode, če bi prišlo do izliva. Vgradil sem dva sistema črpalk, ki skozi strop črpata vodo, varnostni sistem s tipali, ki zaznajo, ali je v zbiralniku voda, in časovnik, ki dovoljuje tok vode iz armature le 15 minut, dokler se kad ne napolni. Gre za skupek tehnologije in dizajna, a ker je stranka želela kad umestiti v spalnico, ni šlo drugače. Če bi prišlo do nesreče, zavarovanje ne bi krilo škode.

Kako je prišlo do sodelovanja z Jochenom?

Spoznala sva se preko motorjev, delal je v sosednji delavnici. Oba sva iskala nove karierne priložnosti in med druženjem sva ugotovila, da bi se poslovno dobro dopolnjevala. On je študiral fotografijo in je pred tem delal kot fotografski asistent. Ima mnoge lastnosti, ki jih jaz nimam, in obratno, zato se sodelovanje dobro obnese.

Vaši projekti se med seboj precej razlikujejo. Ali imajo morda kakšno skupno točko?

Nisem prepričan. Vedno se oziram na prostor, v katerega bom stvar umestil. Všeč mi je vse, kar je starinsko, blizu pa mi je tudi industrijski slog. Ta vizualno sicer najbolje deluje v prostorih z visokimi stropi, ki so večji od 25 kvadratnih metrov. Toda vse je izdelano tako, da bi moralo delovati desetletja. Ne puščam prostora za napake.

V Berlinu je takšnih prostorov verjetno kar veliko.

Res je. Veliko je takšnih stanovanj, a ravno stanovanje, kamor sem vgradil lebdeče stopnice in prej omenjeno kad, je imelo precej majhno kvadraturo. Ko mi je stranka zaupala svoje želje, so me sprva obhajali dvomi. Skrbelo me je, da bo natrpano. Zato sem uporabil bolj minimalistični slog, stopnice pa sem izdelal brez vidnih podpor in ograj.

Kaj vam je pri delu v veselje? Kje se skrivajo izzivi?

V največje veselje so mi najtežji projekti. Preveč preproste zavrnem. Všeč mi je, če je treba vpeljati kakšen tehnološki element. Zdaj na primer za stanovanja z visoko etažno višino načrtujem shranjevalne rešitve, ki se spustijo s stropa. Ta trenutek so zame največji izziv lepo oblikovane, tehnološke rešitve, ki prihranijo prostor.

Ali obstaja kakšen projekt, ki bi se ga radi lotili, pa še niste prepričani, kako?

Za naročnika, fotografski studio, načrtujem premično steno z zaobljenimi vogali. Gre za ogromen projekt, za katerega sem razvil dvižno podvozje s kombinacijo zračnih blazin.

So stranke tiste, ki vas navdihujejo s svojimi idejami?

Prav gotovo. Obenem sem “narejen” tako, da ves čas opazujem okolico in razmišljam o tem, kako so stvari narejene. Zanimajo me mehanizmi in medsebojni odnosi naravnih ter umetnih predmetov. Od nekdaj me je vodila radovednost.

Kateri je vaš najnenavadnejši projekt?

Trezor soba, ki sem jo moral v celoti izdelati iz železa. Uporabil sem sedem ton materiala, ki ga je bilo treba narezati na kose obvladljive velikosti. Varnostni sistemi, industrijski šik videz, povoskano železo … To je gotovo eden najzanimivejših projektov.

Z lesom ste začeli delati nedavno. Kaj vas je pri tem pritegnilo?

Od nekdaj so me fascinirali leseni zatiči in spoji, zato sem kar na rezalniku kovine poskusil izdelati ojačevalec v starinskem videzu. Seveda sem dodal tehnološke elemente, kot so USB-vtičnice, zvočnik, brezstični polnilec in drugo.

Radi uporabljate tudi starinske kose, ki jim kaj dodate, jih restavrirate …

Pri srcu so mi stare stvari, ki se prenašajo skozi več generacij. Ne maram današnjega pohištva, ki zdrži le nekaj let. Funkcionalnost starih kosov pa se seveda razlikuje, saj danes živimo drugače in standardi so se spremenili.

Kako izberete starine? Na kaj ste pozorni?

V Berlinu je dobra ponudba starinskih kosov, veliko je takšnih tržnic in trgovin. Imamo tudi spletni portal, kjer se dobijo posamezni kosi ali celi kompleti. Ravnam se po željah stranke. V interjerju imam rad ravnotežje med starim in novim, zato ne uporabim preveč enega ali drugega. Moj pečat pa je kakšen nevsakdanji element, ki ga dodam v prostor.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost Loft Tailorsa?

Želim si izdelati linijo, ki jo bo mogoče reproducirati. Načrtujem kolekcijo železnih kuhinjskih front, ki bodo kompatibilne s serijsko izdelanimi kuhinjami. Sprva bom kot vedno, zadevo preizkusil v svojem stanovanju, nato pa jo bom po potrebi izboljšal in pripravil na izdelavo v večjem obsegu.