Slovenka, ki se je med epidemijo preselila na dalmatinski otok in brezkompromisnost sodobnega življenjskega sloga zamenjala za otoški mir, je tam našla čas za ustvarjanje nečesa prav posebnega. Lokalni kamen je z ustvarjalnostjo in podjetniškim znanjem ponesla v svet.

1. Izhajate iz podjetniških krogov, ukvarjate se s širokim spektrom dejavnosti – kaj vas je popeljalo v svet oblikovanja?

V resnici izhajam iz akademskih krogov, ki so me oblikovali v smislu premisleka in usmerjanja pozornosti k detajlom. Nadaljevala sem s podjetništvom, v krog dizajna pa me je ponesla selitev na otok Brač, kjer je klesarstvo duša otoka.

2. Kako to, da ste se sredi epidemije odločili za selitev na otok? Tamkajšnje življenje mora biti precej drugačno od mestnega.

Res je drugačno. V mestu ljudje hitijo, na otoku pa ti pravzaprav ne ostane drugega, kot da se naučiš poskrbeti sam zase. Do pretirane porabe izdelkov in storitev nimaš dostopa. Na otoku je težko dobiti vse, kar ni tam ustvarjeno, česar nekdo ne prideluje ali izdeluje. Ni aplikacij za naročanje hrane, izven sezone ni slaščičarn ali odprtih restavracij, ni hitre hrane, ni trgovin s pohištvom, cvetličarn, ni banke, skratka ni dobrin in storitev, ki jih v mestih štejemo za ‘udobje’. Zato moraš vse narediti sam, razen če si pripravljen sesti v avto, se zapeljati na trajekt ter potovati uro in pol do Splita.

Odklop od stalne potrošnje in tega mestnega občutka, da nisi dovolj, da nimaš dovolj, pa spodbudi veliko spremembo v miselnosti. Stvari začneš delati izključno sam – gradiš, sadiš, pleskaš, oblikuješ, kuhaš in pečeš. Veliko več časa posvetiš svojemu življenju kot pa službi, delu za denar. Potrebuješ ga manj, saj imaš tudi manj stroškov. V tem ‘potrebujem manj’ pa leži občutek svobode, ki te pravzaprav zasvoji.

3. Zakaj prav kamen? Zakaj krožniki?

Braški kamen je že več kot tisočletje ključno gonilo ekonomije otoka; je neprimerljive kakovosti, večen in neuničljiv. Pred turisti so otočani živeli od kamna in oljčnega olja. Danes se je njegova percepirana vrednost spustila, kar pa je napaka, saj gre za končen material, material, ki ga ni na pretek.

Krožniki, Pijatini, kot sem jih poimenovala, so le prvi korak v svet blagovne znamke The Gods of the Mediterranean. Pijatini so naš vsakdan. Ključno je, da sta naš vsakdan in vzdušje doma obarvana le s tistimi stvarmi, ki nas razveselijo; na mizo prinesejo nekaj posebnega, občutek topline, ki je unikatna za naš dom. Sem zagovornica minimalizma in vrednot trajnosti, zato ne odobravam čezmernega nakupovanja in sledenja mikro trendom. Od stvari, ki jih želim imeti doma in uporabljati vsakodnevno, pričakujem kakovost in lepoto; v svoje življenje želim pričarati določen občutek.

4. Kako poteka podjetniško življenje na otoku?

Resnično je odvisno le od posameznika, saj podporne infrastrukture ni. Torej, če ste posameznik, ki idejo zna in zmore prenesti v stvarnost, se lahko podate na to pot. Vendar pa marsikomu manjka znanja o načelih prodaje in podjetništva sodobnega sveta ter uporabe trženjskih kanalov – večina podjetništva s kamnom poteka od ust do ust ali pa prek fizičnih stojnic, obiskov delavnic in podobno.

5. Kako se lotite zasnove svojih izdelkov? Kakšen je proces od ideje do zaključka?

Gre za sodelovanje s klesarjem, ki glede na idejo o dizajnu in namenu izdelka predlaga pravo vrsto kamna. To je ključno, kamen je porozen material, zato sta njegova vrsta in kakovost najpomembnejši. Iz vseh vrst kamna ne moremo narediti vseh proizvodov, tako je odločila mati narava. Sama klesarska obdelava je ročna, s tradicionalnimi orodji kladiva in dleta, razen pri brušenju, kjer je ročna z avtomatizacijo. Klesar z ročnim električnim brusilcem obrusi robove in površino kamna, saj bi proces klasičnega ročnega brušenja trajal tedne. Izdelek nato preda meni, jaz ga ročno očistim nečistoč, sušim, zaščitim z eno izmed vrst ekološke impregnacije, ponovno očistim in zapakiram. Na pakiranje sem resnično ponosna, ker je hrvaško-slovenskega lokalnega porekla; gre za lesne ostržke, papir in karton, celoten paket pa je mogoče stoodstotno reciklirati – seveda s samim izdelkom. Vsak naročnik prejme še osebno zahvalnico, navodila o skrbi in vzdrževanju izdelka, informacije o poreklu in zgodovini vrste uporabljenega kamna ter kartico z zgodbo blagovne znamke in njene vizije.

6. Je od zagona znamke do danes vse potekalo po pričakovanjih? Vas je kaj presenetilo?

Še danes me nepripravljeno ujamejo zapleti, ki so v največji meri povezani z naravo kamna kot materiala. To ni keramika ali glina, kjer se po oblikovanju proces konča. Kamen je občutljiv na maščobe, na vodo in ni toplotno obdelan. Je pravzaprav surov. Zato ga je treba kakovostno zaščititi, da se preprečijo madeži, obraba in uničevanje materiala z uporabo. Ko na Braču s kamnom oblagajo hišo, ga tudi zaščitijo. Z leti se z nenehnimi vremenski izzivi vseeno spremeni; spremeni barvo, pojavijo se madeži, lahko se začne krušiti. Zaščititi hišo pravzaprav ni težko. Toda večina teh impregnacij ni ekoloških, niso prijazne do človeka in narave, so pa cenejše. Zaradi popolne varnosti za človeka je veliko večja težava zaščiti krožnik ali terilnik za začimbe.

Druga težava je zaščita pred vodo, saj zaradi porozne narave kamen spreminja barvo ob stiku z vodo. S tem se srečujemo pri izdelavi vaz, ki jih trenutno delamo po naročilu. Čeprav sama sprejemam živo naravo kamna, ki se prilagaja vsem vremenskim pogojem, tudi dežju, ter ne razmišljam veliko o njegovi obarvanosti in spremembah, mislim, da je moja naloga zagotoviti obstojnost izdelka tudi za tiste, ki želijo, da se ohrani njegova prvotna oblika. Zato tudi tukaj iščem najvišjo kakovost kamna, hkrati pa najvišjo kakovost zaščite. Oboje vpliva na končno trajnost izdelka.

7. Boste še naprej delali s kamnom, ali razmišljate tudi o drugih materialih?

Želim delati z lesom, prav tako kuhinjske izdelke, sredozemskega porekla. Tokrat želim delati s slovenskim lesarjem s poreklom lesa v primorski regiji, ki bi pripomogel k sredozemskemu duhu blagovne znamke. Poleg tega si želim sodelovati tudi z umetniki iz sredozemske regije, ki bi oblikovali printe. Printi so moja velika ljubezen, so dostopni, hkrati pa so lahko v veliki meri unikatni, omejeni v izdaji in zelo posebni. Printe si želim oblikovati tudi zato, ker sama ne najdem primernih izdelkov za vzpostavitev mirnega, lagodnega in organskega vzdušja v svojem domu.

8. Kateri je najpomembnejši del pri oblikovanju nove blagovne znamke?

Pravilno komuniciranje namena in vizije blagovne znamke ter vzdrževanje vrhunske kakovosti prodanih izdelkov. Sama k temu rada dodam še tretji steber, odličen stik s kupci. Moj cilj, ki ga uspešno dosegam, je osebno sporočilo vsakemu kupcu, da zberem povratne informacije in hkrati preverim njegovo zadovoljstvo.

9. Imate kakšen nasvet za tiste, si želijo stopiti v svet podjetništva?

Za razvijanje blagovne znamke si vzemite dovolj časa, posebej če to ni vaš primarni vir dohodka. Če komunikacijo s kupci in napredek v vsebinah znamke zanemarite, se bo to kaj kmalu poznalo tudi na potencialnih reklamacijah, nezadovoljstvu in neuspehu znamke kot take. Vesela sem, da do zdaj nismo prejeli niti ene reklamacije. Z gotovostjo lahko trdim tudi, da nezadovoljnega kupca še nismo imeli, saj sem osebno komunicirala z vsakim. Seveda je to prednost izdelkov vrhunske kakovosti, stalno se trudiš izboljšati tako izdelek kot nakupovalno izkušnjo, medtem ko vsi podjetniki za to preprosto nimajo časa, saj se ukvarjajo z drugačnimi vrstami proizvodov.

10. Katere so najpomembnejše lastnosti dobrega poslovneža?

Vztrajnost in strast do svojega dela. Mene osebno veseli to, da z razvojem izdelkov pravzaprav izboljšujem svoje lastno, domače okolje. Jaz sem prva, ki izdelke ali celo nedokončane izdelke preizkusi, jih uporablja in živi z njimi.

11. Nekaj časa ste bili zaposleni na Fakulteti za družbene vede, kjer ste svoje znanje prenašali na mlajše generacije. Kaj vam pomeni ta izkušnja? Ali vas v prihodnosti čaka še kaj podobnega?

Želim si ustvariti boljše podporno okolje za podjetništvo na otoku, vendar se vedno ukvarjam s tem, da to ni ‘moj’ otok. Rada bi našla ravnotežje med grajenjem in širjenjem znanja ter tem, da nisem tista Slovenka, ki prinaša razsvetljenje med domačine. Nočem posvojiti takšne miselnosti. Želim ponuditi podporo brez ošabnosti.

12. Kako se znanje s fakultete povezuje z vašim delom danes?

Vsekakor vztrajnost izhaja iz akademskega dela, pa tudi skrbi za podrobnosti. Brač je v meni vzbudil že globoko pozabljen občutek, da sem dovolj, tudi kadar ne delam ničesar. V mestih smo vsi zelo zaposleni, nihče nima časa, sedimo v prometu, v urnik vnašamo še kakšno uro za prijatelje. The Gods of the Mediterranean izhaja iz moje želje po hobiju, ki ga v mestu nisem imela nikoli časa razviti.

13. Katerim vrednotam sledi vaše podjetje?

Trajnosti v materialu in pakiranju. Avtentičnosti v nastajanju izdelka. Sodelujem le z lokalnimi umetniki in malimi družinskimi podjetniki. Sledim tudi večnosti dizajna. Pri mojih izdelkih gre za minimalističen dizajn, ovekovečen s sredozemsko preprostostjo življenja – brez pretiravanja, prefinjeno in kakovostno.

14. Kaj je vaše glavno vodilo? Kaj vas žene naprej?

Žene me strast do ustvarjanja nečesa novega, nečesa, kar je najbolj všeč meni. Obenem je tu tudi želja po preprostosti, ki je prej nikoli nisem imela ali doživela.

15. Kaj je za vas dober dizajn?

Nisem oblikovalka po izobrazbi, na to težko odgovorim. Želim se vrniti k vašemu vprašanju o vrednotah. Mislim, da je dober dizajn tisti, ki jasno odraža določeno vrednoto in vizijo ter pričara posebno vzdušje, pisano na kožo končnemu uporabniku.

16. Kakšen slog prevladuje v vašem domu? Imate raje bolj eklektične ali umirjene prostore?

Svoj dom še ustvarjam, v njem pa prevladujeta kamen in les. Središče mojega doma je kamin, ki ves čas gori in na katerem zvečer kuhamo. Kuhinjski pulti so v celoti iz braškega belega kamna, tako imenovane vrste kamna ‘veselje’. Slog bi opisala kot minimalizem z naravnimi elementi (modern organic).

Medtem ko izključno sodoben dizajn v tujih domovih v meni sicer vzbuja določen občutek prefinjenosti, pa žal izpusti toplino in udobje, ki ga sama želim pričarati v svojem domu. Mislim, da za življenje v tej topli sredozemski regiji pravzaprav potrebujem toplejše odtenke, naravne teksture in čim več živih rastlin, kar minimalistični eleganci zagotovo doda občutek domačnosti.

17. Kakšni so načrti za prihodnost blagovne znamke Gods of the Mediterranean?

Cilj je dati na trg nove proizvode in ustvarjati nova sodelovanja z drugimi umetniki v Sredozemlju, hkrati pa znanje deliti naprej – tistim, ki ga potrebujejo. Ta regija mora ponovno zaživeti ne le na račun turizma, ki jo drži v pesti odvisnosti. Mislim, da smo to med pandemijo vsi spoznali in da je čas za spremembe. Želela bi si, da mladi, posebej z otokov, ne bi videli celine in velikih mest kot edine možnosti za uspeh na svojem področju in selitve iz teh dalmatinskih krajev kot edine priložnosti za pobeg od finančne nestabilnosti. Otok predstavlja mir in kakovost življenja, hkrati pa je te vrednote v obstoječih okoliščinah otoške podporne infrastrukture težko združiti s poslovnim uspehom. Sama sem želela ustvariti nekaj, kar bi povezalo ta dva svetova. Izdelki, izdelani na popolnoma lokalni ravni, z znanjem, ki se v družinah prenaša že stoletja, so zdaj dostopni tudi globalno.

Pripravila: Neža Pečan

Fotografije: arhiv Nine Pejič