Ti so v tistem času predstavljali ključno strateško dobrino, med katerimi je bil idealen španski konj. Kras, kjer stoji kobilarna, je po svoji zemlji in podnebju zelo podoben Španiji, zato ni bila presenetljiva odločitev nadvojvode Karla, da za dvorno kobilarno izbere prav na tem območju zapuščeni letni dvorec tržaškega škofa. Skozi intenzivno rejo in v iskanju izboljšav se je dvesto let pozneje razvila znamenita pasma lipicanca.
Kultivirana kraška krajina Kobilarne Lipica obsega oblikovane pašnike in travniške površine z zaščitnimi ograjami, hrastovimi gaji ter drevoredi. Območje je zaokroženo in preurejeno naravno okolje, katerega razvoj temelji na večstoletni tradiciji vzreje plemenitih konj. Človek je za potrebe konjereje golo kraško krajino izboljšal in kultiviral v pašne in košne površine. Tako je Lipica današnjo celovito podobo dobila že pred letom 1817, kar je razvidno iz takratne kartografske upodobitve. Že pred tem časom je bilo celotno posestvo tudi enotno ograjeno z osem kilometrov dolgim, tipično kraškim suhozidom. S tako obsežnim delom pa ni bil zagotovljen le funkcionalni vidik, marveč tudi simbolni pomen celovitosti in izjemnosti lipiške kulturne krajine. Zgodovinsko gledano je bila raba prostora vselej podrejena nepretrgani vzreji iste pasme konj. Prostorska celovitost izvorne kobilarne ene najstarejših pasem konj daje lipiški pokrajini pečat izjemnosti, ki je neprimerljiva v svetovnem merilu.
Zgodovinsko jedro Lipice, zasnovano okoli renesančnega dvorca, je dobilo podobo zaključene celote v prvih desetletjih 18. stoletja. Sledila so leta stalnega razvoja, dokler niso bili v sedemdesetih letih 20. stoletja dodani tudi večji turistični nastanitveni objekti, saj je sloves Kobilarne Lipica pritegnil številne obiskovalce z vsega sveta.
Hotel Maestoso je največji od vseh nastanitvenih objektov v Lipici in je s poslopjem kazina prvi stik obiskovalcev z območjem kobilarne. Njegova skoraj agresivna pojavnost, ki je posledica uporabe arhitekturnih elementov določenega časa, deluje močno, celo moteče kontrastno mehkim potem, ki vodijo obiskovalce po celotnem kompleksu. Značilna linija belih ograj se vije med zelenimi drevoredi in urejeno krajino, po kateri se pasejo črede znamenitih belih konj. Zaključi se skorajda grobo ob močno prisotnem objektu obstoječega hotela.
Osnovno vodilo pri načrtovanju prenove in razširitve hotela je bilo poiskati način, kako omehčati prisotnost objekta v prostoru. Namesto običajnega iskanja najprimernejše pojavnosti je bil v ospredju poskus dematerializacije stavbnih mas. Poseg zato predlaga očiščenje fasade hotela vseh dodanih arhitekturnih elementov in poenotenje njegovega izraza z vzpostavitvijo nove, lahke nosilne konstrukcije balkonov, ki so bili prej prisotni le deloma. Nova konstrukcijska opna celotnega hotela in bazenskega dela vzpostavi nekakšen vmesni prostor med stavbami in krajino. Igra svetlobe in senc razgradi monolitnost stavbnih mas. V kombinaciji s predvideno ozelenitvijo obstoječega volumna s plezalkami v največji možni meri dematerializira objekt, obenem pa mu zagotovi izrazit in prepoznaven značaj.
Posebna pozornost je bila posvečena tudi načrtovanemu večanju nastanitvenih kapacitet, ki bi že tako obsežno stavbno maso še povečala. V nove nastanitve se v prvi vrsti preoblikujejo vsi obstoječi servisni in ostali neizkoriščeni prostori, tako da se večanje zmogljivosti objekta poišče predvsem v notranjosti in ne navzven. Izvirnemu volumnu se dozidata le zmanjšana terasna etaža, ki nadomesti obstoječo neizkoriščeno kapno streho, in kratek trakt na dvoriščni strani hotela. Ta obenem zapre pogled iz obstoječih sob na servisno dvorišče, ki je še eno od nekdanjih grobih posegov v ta občutljivi prostor.
Za še večjo povezanost objekta z naravno krajino poseg preureditve predvideva tudi ukinitev večjega dela parkirišča neposredno pred objektom, ki se preobrazi v park in ponudi prostor povečanim zunanjim programskim nadkritim terasam. Vsi nadstreški so oblikovani kot prepletena konstrukcija lesenih belih lepljencev, kar dodatno nadgradi nov, prepoznavni izraz kompleksa. Zunanja tlakovna ureditev je večinoma izvedena iz komprimiranega zlepljenega peska, ki mehko poveže funkcionalne površine hotela z urejeno krajino kobilarne.
Notranjost preurejenega hotela je zasnovana kot sodobna interpretacija notranjega prostora konjušnic. Ob tem je javni program zasnovan kot izrazito fleksibilen prostor, ki se lahko z različno uporabo zložljivih lesenih predelnih sten spreminja glede na trenutne potrebe. Obstoječi objekti se očistijo do surove betonske konstrukcije, ki ostane vidna in tvori primeren okvir minimalnim dodatnim posegom, ki poskrbijo za topel izraz notranjega prostora. Vidni razvod napeljave brez nepotrebnega zakrivanja v kombinaciji z materiali, ki jih obiskovalci povežejo z materiali, uporabljenimi v konjušnicah, čutno poveže interjer vseh objektov kobilarne v neločljivo celoto. Surovo železo, lesene deske, slama, betonska tla v sobah in pod iz prirezanih lesenih okroglic v javnem programu v kombinaciji s premišljeno osvetlitvijo in manjšimi premičnimi kosi pohištva ter dekorja ustvarijo topel prostor, ki postane logična nadgradnja edinstvenega programa in lokacije kompleksa.
Leto: 2021
Projektanti: Dean Lah, Milan Tomac, Polona Ruparčič, Nuša Završnik Šilec, Jurij Ličen, Carlos Cuenca Solana, Eva Tomac, Urška Malič, Jakob Kajzer, Sara Mežik, Peter Sovinc, Eva Javornik, Peter Karba, Sara Ambruš, Goran Djokić
Naročnik: Holding Kobilarna Lipica
Lokacija: Lipica, Slovenija
Površina: 7785 m2
Zemljišče: 9970 m2
Ime projekta: Hotel Maestoso
Arhitektura: Enota
Fotografija: Miran Kambič
Sledite nam