Edinstvena je že lokacija, ob stičišču kulture, umetnosti in urbanosti, obdana z monumentalnimi neorenesančnimi palačami Ljubljane, ob poti v Tivolski park in vpeta v prekrasen vrt, ki daje vtis, kot bi prišli na večerjo v privatni dom.
Zgradba je bila sicer pred nekaj leti razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, kar samo po sebi pomeni, da ne greš nad njo z bagerji, ampak skoraj z lopatko in metlico arheologa. In to tudi nista bila arhitektura in oblikovanje, ki bi se zgodila v biroju in na računalniku, temveč delo, ki je imelo za podlago tri slikice, potem pa so se arhitekti in izvajalci lotili dela in ob vsakem koraku sproti čakali, kaj bo prinesel dan. Nastal je poklon preteklosti in pozdrav sedanjosti.
Najprej vstopimo v vežo odeto v odtenek bordo rdeče barve, ki je bila tudi zaščitni znak starega PEN-a, na tleh pa bo tudi bolj nepozorni obiskovalec opazil odtise tiskarskih črk.
Nekdaj so kot vmesni sloj pri oblaganju tal namreč uporabljali časopise, ki so v desetletjih hoje na parketu pustili svoj odtis. In ko so v veži odstranjevali sloje talnih oblog, so tako prišli do odtisov, ki so jih pustili časopisi. Obiskovalec, ki v veži počaka natakarja, da ga pospremi do mize, lahko poskuša prebrati novice izpred desetletij – in v miru ugotavlja, kako se ni nič zares spremenilo. Pozoren bralec lahko med časopisnimi odtisi naleti celo na osmrtnice.
Na koncu rdečega hodnika kot sonce zažari točilnica v gorčični barvi, kjer nad točilnim pultom, odetim v rustikalno steklo, visijo unikatne luči, ki jih tvorijo po dve skupaj zvezani retro plafonjeri; dve sta še dediščina in najdba iz starega PEN-a. Iz točilnice vrata vodijo na teraso s pergolo, ki ponuja čudovit razgled na okoliške ustanove in park Tivoli.
Največji prostor, modri salon, je ime dobil po freski, ki so jo odkrili na stropu in skrbno restavrirali, na stropu pa je tudi unikaten orjaški lestenec Andreja Mercine, ki je slavne svetilne bovle oblikovalca Toma Dixona s pomočjo kovinarja preoblikoval in povezal v novo celoto. Modri salon je v sodelovanju z Galerijo Fotografija tudi galerijski prostor, namenjen izbranim gostujočim razstavam.
Povsem nova pa je bela jedilnica, ki so jo preuredili iz nekdanje pisarne in toaletnih prostorov. Najsvetlejša soba z balkonom je postala platno za celostno umetnino Mateja Stupice Pero in zid, ki upodablja prizore iz zgodovine vile ter njenega vrta. V spomin na toalete, steno krasi tudi star litoželezni umivalnik. S prenovo te sobe pa se je odprla še ena čudovita in v izvirni zasnovi vile predvidena veduta skozi vse tri sobe. V steni so namreč našli zazidan nekdanji prehod, ki nas vodi od črno-bele sobe v modri salon in naravnost do gorčične točilnice. Ob dobrotah chefa Mojmirja Šiftarja, prejemnika nagrade kulinaričnega vodnika Michelin Bib Gourmand, tako v novih prostorih lahko danes doživimo celotno etažo vile naenkrat.
Leto: 2021
Avtorji projekta: TRIJE ARHITEKTI (Andrej Mercina, Jan Opeka in Sandra Krausler)
Sledite nam