NALAGANJE

Vnesite besedilo za iskanje

Pogovor z Janezom Maroltom: Arhitekturna fotografija, ki presune

Pogovor z Janezom Maroltom: Arhitekturna fotografija, ki presune

Deli

Janez Marolt se danes podpisuje pod večino arhitekturnih fotografij slovenskih projektov, svojo strast za fotografijo pa je odkril že v osnovni šoli. Njegov konjiček je sčasoma prerasel v profesionalno fotografiranje arhitekturnih objektov, ki jih s svojim elegantnim slogom z lahkoto približa širši publiki. Arhitekturna fotografija pa je vse prej kot preprosta. V intervjuju nam je zaupal več o svojih začetkih, pridobivanju znanja in šoli za življenje, pa o ključnih lastnostih dobrih arhitekturnih fotografij.

Kako ste se odločili za svojo poslovno pot?
Likovnost in struktura v najširšem pomenu sta me privlačili že od nekdaj. Fotografirati sem začel proti koncu osnovne šole. V gimnaziji sem se bolje spoznal z analogno fotografijo in slikal, kolikor sta dopuščala čas ter denar. Naredil sem prvih nekaj razstav, a na fotografijo sem še dolgo gledal le kot na veselje v prostem času. Nato sem se vpisal na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo in fotografiral naprej ob študiju, ki sem ga imel rad in mi je dobro šel. Proti koncu študija sem »za zraven«, kot se mi je takrat zdelo, začel slikati 360-stopinjske virtualne sprehode. To je bilo kar nekaj časa preden se je razmahnil in tudi pri nas pojavil Google Street View. S to »poslovno idejo« sem bil sprejet v Ljubljanski Univerzitetni Inkubator, a sem sčasoma ugotovil, da je odziv trga bolj mlačen, kot se je meni stvar zdela uporabna. Videl sem tudi, da mi klasična fotografija nudi več možnosti likovne izraznosti in zdaj ji namenjam večino svojega časa. Arhitekture ne projektiram več.

Kaj vam je najbolj všeč pri vašem delu?
Da imam možnost izluščiti bistvo, pokazati lepo in kakovostno delo ter narediti nekaj lepega za ljudi. To me osrečuje. Veliko mi pomeni tudi, da ob delu spoznavam zanimive ljudi in kraje, ki jih drugače ne bi. Delo v fotografiji je raznoliko in ustvarjalno – tako fotografiranje kot obdelovanje fotografij na računalniku.

Vas je v preteklosti navdihnilo delo kakšnega drugega arhitekturnega fotografa?
Navdih sem bolj dobival s področja slikarstva in fotografije, ki ni namensko »arhitekturna«. Name so vplivali med drugimi likovniki: Rembrandt, Piranesi in De Chirico ter fotografi Jeanloup Sieff, Helmut Newton, Annie Leibovitz in Henri Cartier-Bresson. Četudi se nihče od njih ni imel za »rhitekturnega fotografa, marsikje na slikah odigra ključno vlogo prav ambient.

Tudi sami imate arhitekturno ozadje in znanje. Se vam zdi, da vam to pomaga pri fotografiranju in razumevanju arhitekture?
Res je, po izobrazbi sem arhitekt. S študijem se odnos do prostora in njegovo razumevanje vsekakor poglobi. V arhitekturni fotografiji mi služi podobno kot latinščina na jezikovnem področju. V praksi je ne govorim, zaradi tega znanja pa vse drugo toliko bolj poglobljeno razumem in bolje uporabljam.

Kakšno dodano vrednost lahko prinese k projektu izkušen arhitekturni fotograf?
Ko pridem fotografirati projekt, je ta običajno zaključen – če imam srečo. S fotografijo je mogoče osvetliti kakovosti in možnosti, ki jih projekt nudi uporabniku, in jih približati širši javnosti. Arhitekturo tako lahko prepleteš z zgodbo, ki jo navdihne projekt sam in ni nujno vezana na njen siceršnji namen. Kakovostne fotografije so zagotovo dragocene tudi za arhitekta, saj so pogosto edini način, s katerim projekt lahko predstavi tak, kot je bil na začetku. To je še toliko dragocenejše, če je bil projekt res izveden, kot je bil zamišljen. Mnogi prostori pozneje niso več dostopni in arhitekt nima več veliko vpliva na to, kaj se bo s stavbo zgodilo v prihodnosti. Če je projekt zgrajen za tržne namene, so prednosti dobre fotografije očitne tudi za lastnika.

Kaj je po vašem mnenju najpomembnejša komponenta odlične fotografije?
Fotografija človeka presune, ali pa ne. To lahko dosežemo s sporočilom, likovno močjo ali zgodbo, ki ni nujno povezana s fizično realnostjo stavbe. V praksi so pri fotografiranju velike razlike glede na namen – torej zakaj greš neko stvar fotografirat. Ko delaš za dušo, delaš, kar želiš. Kadar gre za komercialno naročilo, naročnik želi, da se izpostavi najlepše. To delo je zanimivo, ko slikaš kakovostno arhitekturo. Taka arhitektura govori, nudi, vabi, bogati. Ko jo slikaš, se počutiš, kot da dan preživljaš z zanimivo osebo. Ko pa je projekt manj močen, je včasih treba kar nekaj garanja, da ustvariš dostojne slike. Tudi v teh primerih se trudim ostati zvest “resnici”.

Tu se odpre zanimivo izmuzljivo področje objektivnosti. Fotografijo mnogo ljudi površno razume kot objektiven medij, ker menda pregovorno “foto-realistično” posname resničnost. Seveda je vsaka slika le en pogled, ne
pa resničnost sama. Fotografija je tudi medij, ki je zelo drugačen od naše zaznave. Navadno je pravokotna slika, ki pokriva manjši izsek prostora. Človek vidi več kot 180 stopinj vodoravno in okrog 150 stopinj navpično in se je v vsakem hipu sposoben obrniti in pogledati kamorkoli ter si iz vsega skupaj narediti vtis. Za fotografijo ali serijo fotografij, ki verodostojno predstavi prostor, se je treba približati občutku, ki ga človek dobi, ko se nahaja v prostoru. Za to verodostojnost vtisa je treba včasih kaj premakniti tja, kjer se sicer ne nahaja, kaj dodati in kaj odvzeti.

Nekateri prostori so v praksi odlični, s sliko pa se je temu vtisu zelo težko približati; drugi prostori bolje delujejo na sliki, kot pa v resnici.

Raje slikate interier ali eksterier stavbe? Kaj je po vašem mnenju zahtevnejše?
To se razlikuje od projekta do projekta. V idilični okolici običajno lahko več narediš z zunanjo podobo kot v okolici, ki ni tako privlačna. V interjerju je pogosto izziv uravnavanje svetlosti in barvne temperature zunanje in notranje svetlobe, tako da je na fotografiji videti naravno. Naše oči so v številnih primerih veliko boljša “naprava” od fotoaparata, Photoshop pa se tudi ne more meriti z interpretacijo naših možganov.

Se vam zdi, da ima dobra fotografija moč vplivati na interes in odločitve potencialnih kupcev?
Vsekakor, še posebej v prvi fazi. Na prodaj je veliko objektov in ljudje se odpravimo na ogled tistih, ki se nam vnaprej zdijo dovolj zanimivi. Tu ključno vlogo odigra prav fotografija.

Se spomnite kakšnega posebnega projekta, ki vam je še vedno pri srcu?
Več je takih. Nekateri izmed njih so “Kambra” Lucije Penko in Roka Žnidaršiča, “Stanovanje na Dunaju” Kombinat arhitektov, “Hiša pri Žireh” podjetja Obrat d. o. o., projekti RIBA arhitektov, “Hiša na Krasu” Dekleva Gregorič arhitektov … Pogosto je te lepe vtise težko ločiti od izkušnje snemalnega dne z ljudmi, ki so bili takrat zraven.

Če bi lahko slikali katerikoli arhitekturni objekt na svetu, kaj bi izbrali in zakaj?
Dobre arhitekture je na srečo več, kot je poznam. Pogosto stavbe srečamo na hitro, ko hodimo mimo ali kam pridemo. To vprašanje bom zato raje malo obrnil in ga ponovno postavil tako: »S katero arhitekturo bi rad preživeli dan ali več dni?«
Dotaknejo se me tako monumentalne zgradbe kot tudi “tišja” arhitektura, narejena z občutkom. Pritegnejo me fizična pojavnost zgradbe, kakovosten prostor in vzdušje, ki ga ta omogoča in soustvarja.
Nazadnje sem bil nad tako nepretenciozno arhitekturo navdušen v kampu na Rabu. Prostor je delo človeka, ki ni arhitekt, ima pa zanj veliko več občutka kot marsikdo, ki se z arhitekturo ukvarja poklicno. Je tudi ena najbolj trajnostnih struktur, kar sem jim bil priča. Sicer pa bi bila lepa naloga, če bi imel možnost slikati na primer kakšen projekt Petra Zumthorja ali dela Oscarja Niemeyerja, ki so se me dotaknila na svojevrsten način.

Intervju pripravila: Anamarija Rok
Avtorica portreta: Jelena Mitrović Radušinović

Pustite komentar