2. februarja beležimo svetovni dan mokrišč, letos s sloganom »Čas je za obnovo mokrišč« . Za tem dnevom stoji sekretariat Konvencije o mokriščih, ki ima sedež v Švici.

Svetovni dan mokrišč je svetovna kampanja ozaveščanja z namenom poudarjanja vrednosti mokrišč. Ta dan zaznamuje tudi obletnica Konvencije o mokriščih – Ramsarska konvencija, medvladne pogodbe, sprejete leta 1971 in ki ima zdaj globalno članstvo 172 držav. Svetovni dan mokrišč se praznuje že vse od leta 1997.

Ključna so za čiščenje vode, zagotavljanje pitne vode in v boju proti podnebnim spremembam. So naravne čistilne naprave, zato jih imenujemo tudi ledvice pokrajine. Še posebej v sušnih časih je njihova vloga izjemno pomembna: so kot naravne spužve, ki v času suše sproščajo shranjeno vodo.

Zaradi zadrževanja vode v času večjih količin padavin in visokih vodostajev zmanjšujejo možnost poplav. Vse to so mokrišča. Nepogrešljiva za naše preživetje. A izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi. “Mokrišča so eden najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji, ki je bil močno degradiran ali popolnoma uničen predvsem zaradi človekovih dejavnosti in nerazumevanja pomena mokrišč za človeka in naravo,” so ob današnjem svetovnem dnevu mokrišč spomnili na ministrstvu za naravne vire in prostor. Kot poudarjajo, mokrišča na svetovni ravni zagotavljajo ekosistemske storitve v vrednosti 41,5 bilijonov evrov letno in neposredno ali posredno prispevajo k 75 kazalnikom ciljev trajnostnega razvoja Agende ZN 2030.

A žal mokrišča izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi:”Od leta 1700 je izginilo več kot 80 odstotkov mokrišč, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa več kot 35 odstotkov. Število rastlinskih in živalskih vrst celinskih mokrišč se je zmanjšalo za 81 odstotkov, število vrst obalnih in morskih mokrišč za 36 odstotkov,” na ministrstvu postrežejo z nekaj zaskrbljujočimi dejstvi. 

Med mokrišča štejemo območja, ki so stalno ali občasno ovodenela, v svoji okolici jih najpogosteje poznamo kot močvirja, nizka barja, šotišča, soline, poplavne mokrotne travnike, poplavne gozdove, slane lagune, poplavne ravnice rek, mlake in podobno. So naravnega ali umetnega nastanka, s stoječo ali tekočo vodo, ki je sladka, polslana ali slana.

Ledvice pokrajine  

Zdrava mokrišča so zibelka biotske raznovrstnosti, vir pitne vode in izjemnega pomena za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe, so še poudarili na ministrstvu: “Zdrava mokrišča predstavljajo na naravi temelječe rešitve, ki so izjemnega pomena za reševanje podnebno-biodiverzitetne in vodne krize, globalnega izziva, kakršen do sedaj še ni bil zabeležen. Na naravi temelječe rešitve imajo celostno pozitiven vpliv na naravo in ljudi ter za razliko od tudi dobro izvedenih tehničnih rešitev ne povzročajo negativnih vplivov na okolje.”

Kot izpostavljajo, zdrava mokrišča zagotavljajo nujne ekosistemske storitve, kot so kakovostna pitna voda, prehranske dobrine, uravnavajo mikroklimo in podnebje, predstavljajo učinkovite ponore in izjemna skladišča ogljika ter blažijo negativne učinke ekstremnih podnebnih pojavov, kot sta suša in poplave.  Kot naštevajo, so mokrišča naravni zbiralniki in zadrževalniki vode ter količinsko bogatijo podtalnico. Zagotavljajo nam večino sladke vode. Obenem so mokrišča naravne čistilne naprave, zato jih imenujemo tudi ledvice pokrajine. Še posebej v sušnih časih je njihova vloga izjemno pomembna: so kot naravne spužve, ki v času suše sproščajo shranjeno vodo. Zaradi zadrževanja vode v času večjih količin padavin in visokih vodostajev zmanjšujejo možnost poplav.

Mokrišča izginjajo zaradi človeških dejavnosti 

Izginjanje mokrišč pa povzročajo človekove dejavnosti, kot so izsuševanje in zasipavanje mokrišč zaradi kmetijstva in pozidave, onesnaževanje vode in  izsekavanje mokriščne vegetacije ter prekomerno izkoriščanje virov. V zadnjih desetletjih mokrišča vse bolj ogroža tudi širjenje invazivnih tujerodnih vrst ter podnebne spremembe, opozarjajo na ministrstvu. 

V Sloveniji imamo mokrišča še vedno ohranjena na obali, ob nekaterih rekah in v poplavnih ravnicah, na kraških poljih in na visokih planotah (šotna barja) in so ključna pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, čiščenju vode in zagotavljanju pitne vode ter imajo pomembno vlogo pri obvladovanju podnebnih sprememb.

V Sloveniji imamo kar tri takšne bisere, ki so uvrščeni tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč Ramsarske konvencije: Sečoveljske soline, Škocjanske jame ter Cerkniško jezero s Križno jamo in Rakovim Škocjanom, izpostavljajo na ministrstvu za naravne vire in prostor. 

Minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan je ob svetovnem dnevu mokrišč poudaril: “Ministrstvo za naravne vire in prostor si s konkretnimi ukrepi prizadeva spremeniti trend degradacije mokrišč in poskrbeti za njihovo obnovo. Mokrišča v velikem delu obnavljamo s projekti za območja Natura 2000, ki so sofinancirani iz državnega proračuna in iz različnih evropskih finančnih mehanizmov. V sklopu projektov Natura Mura in za Dravo so trenutno v teku najobsežnejše renaturacije rečnih mokrišč v Sloveniji do sedaj. Renaturacije reke Mure in Drave obsegajo obnovo poplavnih gozdov, mokrotnih travnikov, mlak in večjih mrtvic, obnovo stranskih rečnih rokavov ter obsežne revitalizacije rečne struge.” 

Obeta se revitalizacija štirih območij evropske Amazonke

Tudi v WWF Adria se zavedajo izjemnega pomena mokrišč za preživetje. “Z vlaganjem v obnovo rek, mokrišč in šotišč vlagamo v podnebno odporno prihodnost in zelo smo veseli, da so to prepoznali naši donatorji, ki so se odločili vložiti v obnovo Mure, Drave in Donave na Hrvaškem, v Sloveniji in v Srbiji,”  na svetovni dan mokrišč sporoča Ivana Korn Varga iz WWF Adria. Predstavili so nov projekt, katerega vrednost je skoraj pet milijonov evrov, so sporočili. 

S petletnim projektom ‘Revitalizacija Evropske Amazonke’, ki se izvaja na območju 5-državnega Unescovega biosfernega območja Mura-Drava-Donava, bomo na štirih lokacijah revitalizirali različne ekosisteme. Lokalno prebivalstvo bo neposredno vključeno v vse aktivnosti. Poleg podpore razvoju trajnostnih oblik poslovanja z uvedbo trajnostnega gospodarskega inkubatorja bomo povezali vse ključne deležnike, da bodo lahko skupaj oživljali prostor tudi po zaključku našega projekta,” poudarja Korn Vargova.

Revitalizirani bodo mokrotni travniki ob reki Muri v Sloveniji, kjer se bo s tradicionalno živinorejo v sodelovanju z lokalnimi kmeti, lokalnimi vrtci in šolami vzpostavil model krožnega gospodarstva. Na Hrvaškem bodo na reki Dravi, ob izlivu reke Mure, priključili zaledno vodo, ki bo povečala zadrževalno površino ob večjih vodnih valovih in ponovno omogočila pretok vode na priljubljenem kopališču pri občini Legrad. V Naravnem parku Kopački rit bodo očistili zaledne vode in tako povezali Donavo s Kopačkim jezerom, ki je tudi največja stoječa voda v parku. V Srbiji se bodo v Posebnem naravnem rezervatu Zgornje Podunavlje ukvarjali s preusmeritvijo hibridnih nasadov topolov v avtohtoni heterogeni poplavni gozd, poleg tega pa bodo raziskovali, kako se bo območje naravno revitaliziralo.

“V močvirnih habitatih živi kar 40 odstotkov vseh vrst, pa tudi več kot milijarda ljudi na svetu, katerih dobrobit je neposredno odvisna od teh habitatov. Zato so takšne naložbe izjemno pomembne za Evropsko Amazonko, na ozemlju katere živi okoli milijon ljudi. Le tako se lahko soočimo s podnebno krizo in krizo izgube biotske raznovrstnosti ter dosežemo trajnostni razvoj,” je sklenila Korn Vargova.