Dvorca Ravne se je nekoč držalo ime “raj na Krasu”. To je bilo v času, ko so v njem živeli Hohenwarti, ena najpomembnejših evropskih in najstarejših plemiških družin na Slovenskem.

Dvorec, katerega začetki segajo v 14. stoletje, je bil v lasti več plemiških družin. Razstava popelje prek arhivskega gradiva, več razstavnih eksponatov in videa od začetkov, ko naj bi na njegovem mestu stal stolpast srednjeveški dvor, ki je bil več stoletij v dedni lasti rodbine Raunach, do 20. stoletja. Najbolj znan član rodbine Raunach je bil vitez Bernardin Raunach, ki je z očetom postavil utrdbo Šilentabor. Še vedno ni popolnoma gotovo, ali je rodbina dobila ime po stolpu ali nasprotno.

V last Hohenwartov je prišel dvorec leta 1719 in ostal njihov do prelomnih začetkov 20. stoletja. Družina naj bi izvirala iz Bavarske. Zadnji lastniki pred nacionalizacijo so bili člani rodbine Marenzi iz Lombardije.

Med bolj znanimi Hohenwarti je bil grof Franc Jožef Hanibal (1771–1844), kranjski naravoslovec, zbiralec rastlin in mineralov, soutemeljitelj kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, predhodnika današnjih narodnega in prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki mu je podaril svoje zbirke školjk, okamnin in jamskih kapnikov. Napisal je prvi vodnik po Postojnski jami (1832), po njem pa nosijo ime nekatere rastlinske in živalske vrste.

Dvorec je v last rodbine Hohenwart prišel v času njegovega deda s poroko z baronico iz rodbine de Leo, ki je renesančni dvorec temeljito prezidal, povečal in zgradil velik hlev, na območju katerega danes Kobilarna Lipica vzreja žrebeta. Zadnja lastnica je bila grofica Izabela, pozneje so bila v njem stanovanja in kmetijska šola.

Odprtja razstave so se udeležili tudi trije na Dunaju živeči potomci Hohenwartov, sestri Gabriele Blaikner in Stephanie Wiesbauer ter Georg Wiesbauer, s katerimi je zgodovinar Igor Gardelin (z Ano Čič soavtor razstave) med raziskovanjem preteklosti dvorca in rodbine navezal stike in sodelovanje.

Kot je dejala Gabriele Blaikner, je družina vesela, da se je “nejasna meglica”, ki je zastirala slovensko preteklost rodbine, o kateri jim je pripovedoval oče, zdaj nekoliko razblinila. Nekaj zanimivosti o rodbini pa je povedala tudi družinska prijateljica iz Slovenije Angelika Hribar, katere mati je med študijem na Dunaju stanovala pri njenih članih.

Gardelin pa pravi, da “je rodbina prispevala marsikaj k slovenski zgodovini, Franc Jožef Hanibal je bil npr. utemeljitelj predhodnika slovenskega narodnega muzeja, njegov nečak Karl Sigmund Hohenwart politik na visoki ravni, tudi ministrski predsednik v avstrijski polovici monarhije. Slovenski poslanci, ki so bili v drugi polovici 19. stoletja na Dunaju, so bili povezani v t. i. Hohenwartov klub, ki ga je vodil. To je bila sicer konservativna stranka, ampak je takrat zastopal slovenske interese na Dunaju.”

Poleg idejne zasnove, da bi dvorec lahko postal butični hotel, je razstava del projekta, s katerim občina Pivka sodeluje v oživljanju grajske dediščine Slovenije in Italije. Iz Evropske unije sofinanciran projekt Interreg Italija-Slovenija MerlinCV se osredotoča na manj znano kulturno dediščino gradov in dvorcev z velikim potencialom, občina pa v njem sodeluje tudi z oživljanjem dediščine srednjeveške utrdbe Šilentabor, ki je v času turških vpadov domačinom služila tudi kot zavetišče.

V sklopu projekta – zagnali so ga leta 2019 – je nastala tematska kolesarska pot med Pivko in Ilirsko Bistrico, kratek dokumentarni film o Šilentaboru, dogodek srednjeveški dan in mobilna igra Vitezov izziv.

vir: MMC; foto: Valter Leban